Jesenski gozdovi v Ljubljani in okolici

Časi so pač taki, da lahko tisti hriboljubci, ki živimo v Ljubljani, nad belimi vrhovi naših najvišjih vršacev vzdihujemo kvečjemu s kakšnega bližnjega hriba ali višje ležečega nadstropja proti severu obrnjenega stanovanja. A najina garsonjera gleda na jug, na prav vse od prvih pa je vsled taiste situacije trenutno takšen naval, da je že sama misel na to vse prej kot privlačna. Pa sva odprla zemljevid in se, hočeš nočeš, osredotočila na tiste manj obljudene, bolj položne, pretežno gozdnate površine v okolici Ljubljane.

Več »

Alexander McCall Smith: To the Land of Long Lost Friends

Človek bi si mislil, da bodo v dvajseti knjigi po vrsti zadeve prejkone postale dolgočasne, a je resnica pravzaprav daleč od tega. Upam si celo trditi, da je vsaka naslednja boljša od tiste prej: vsebina je bolj poglobljena, teme bolj pereče, skupaj z zgodbami (in tega si verjetno želi vsak bralec) pa raste tudi pisatelj. Skoraj prepričana sem, da se nekaterih tem, ki jim v zadnji knjigi namenja kar nekaj pozornosti, v svojih prvih pripovedih nikoli ne bi mogel dotakniti. Sedemindevetdesetodstotno.

Več »

Jutranji sprehod ob Kozlerjevi gošči

Rekla ji bom Barjanka, četudi to v resnici ni bila. Kljub podarjeni uri, ki jo je prinesel zimski čas, je bilo megleno nedeljsko jutro veliko preveč lenobno, da bi se nama dalo navleči vse tiste plasti in zlesti na bicikla. Tako sva le pograbila jopi in jo, še malo zaspana in zalepljena, mahnila na sprehod po Barju.  

Več »

Po Kozjanskem s kolesom

Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.

Več »

Četrti

Rojstni dan, namreč. Pa ne moj in tudi ne od mojega najljubšega nečaka, čeprav bo pri tem tempu tudi on že kar kmalu praznoval svojega prvega. Ne, danes minevajo štiri leta, odkar sem začela s pisarjenjem tegale blogiča in že četrto leto zapored boste na njem našli mišmaš potepanj, domačih in tujih – s kolesom, motorjem ali kako drugače, odstavke iz prebranih knjig, fotografije doma spečenih sladic in še česa. Kaj dosti se od začetka ni spremenilo, letos se poslavljam le od instagramabilnih kolažev, ker imam občutek, da jih je blog že zdavnaj prerasel (v resnici pa mi zanje preprosto zmanjkuje časa), sem pa pred kratkim v meni dodala novo, kolesarsko kategorijo.

Več »