Na morje: enodnevni potep v Gradež

Kot otrok nikoli nisem bila v Italiji na morju in po pravi italijanski plaži sem prvič postopala šele na končnem izletu v osmem razredu osnovne šole, ko smo v treh intenzivnih dneh obdelali Rimini, San Marino in Mirabilandio. Nato sem s starši in turističnim avtobusom, kasneje pa z Mr. P.-jem in njegovim zelenim kabrioletom obiskala kar lepo število italijanskih mest, a sem se na čisto pravi mivkasti plaži znova znašla šele slabih petnajst let kasneje, ko sva se z omenjeno zeleno strelo odpravila na enotedensko raziskovanje Toskane. Od takrat sva se po Furlaniji – Julijski krajini sicer potepala večkrat, a sva do morja prišla kvečjemu v Trstu in enkrat, ko sva se sprehajala po Naravnem rezervatu ob izlivu Soče. Kljub vsemu se vse do letos nisem zavedala, da se le uro in pol vožnje iz Ljubljane nahaja več kilometrov dolga peščena plaža, podobna tistim, ki smo jih kot otroci gledali v epizodah Obalne straže. In uro in pol vožnje kasneje sem bila vesela kot otrok.

Preberi več »

Na Lubnik iz Škofje Loke

Lahko bi se z avtom zapeljala do vasice Gabrovo ali celo višje do Breznice, od koder bi mi vzpon do koče na vrhu Lubnika vzel kvečjemu kakšnih štirideset minut hoje. Ampak bila sem pri volji in časa sem imela na pretek, pa sem se odločila za daljšo, razgibano in razgledno pot, katere pričetek je bil nikjer drugje kot ob vznožju škofjeloškega gradu.

Preberi več »

Iz Vitovelj na Čaven

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje nad kakšno goriško vasico tako očarana – v Vitovlje sem se namreč zatreskala takoj, ko sva z glavne ceste, ki iz Ajdovščine pelje proti Novi Gorici, odvila proti južnim obronkom Trnovskega gozda. Dopade se mi izgled starih hiš in opuščenih tovarn, praznih zadrug in propadlih gostiln in četudi me vse od naštetega navdaja z žalostjo, se mi bodo stare fasade, polne zgodb in preteklosti, vedno zdele čudovite. Po ozki cesti, preozki, da bi na njej lahko prehitela kolesarja, sva se med hišicami z že zdavnaj preoranimi vrtovi in njivami in ponekod že cvetočimi drevesi, vzpenjala vse višje. Ko sva dosegla rob vasi in je asfaltno podlago zamenjal makadam, do izhodišča ni bilo več daleč.

Preberi več »

Popoldanski pohod na Malo goro

Pozimi, približno dvajset let je od tega, smo imeli v srednji šoli športni dan. Če se nisi odločil za smučanje, si – skorajda kazensko, vsaj občutek je bil tak – moral na skupinski pohod in pojma nimam, kje so takrat našli ribniško Malo goro. Ves čas vzpona, precej napornega, saj je tisto zimo zapadlo kar nekaj snega, sem obžalovala svojo odločitev in ob misli na Malo goro bo moja prva asociacija za vedno dejstvo, da nisem šla smučat. Ampak dvajset let kasneje veliko raje hodim v hribe in devetsto deset metrov visoka gora, pravzaprav z gozdom poraščen hrib, na vrhu katerega stoji cerkvica, ima celo žig v planinski knjižici.

Preberi več »

Sobotni sprehod ob Velenjskem jezeru

Na najnižjih delih šaleške kotline, v premogovniških ugrezninah, na mestu katerih so se nekoč nahajala polja in čisto prave vasi, danes ležijo tri Šaleška jezera – najstarejše Škalsko, najgloblje Družmirsko ter največje Velenjsko. Slednje ima danes svojo plažo z raznovrstnimi poletnimi aktivnostmi, razgledno ploščad in igrišče za golf s tremi luknjami. Po jezeru lahko jadrate, supate ali se vozite s pletnjo, ob njem lahko kolesarite, jezdite, po številnih urejenih poteh tečete ali pa se enostavno le sprehajate. Sredi zime in nizkih temperatur smo se odločili za slednje.

Preberi več »

Pozimi na morje: na potep v Mesečev zaliv in sprehod skozi Piran

Prvo nedeljo v februarju, zjutraj, a ne zelo zgodaj, se je po ljubljanskih ulicah kotalila gosta megla, skozi katero se je tu in tam priplazil kakšen sončni žarek. Čez dan naj bi se zjasnilo in tudi odmeglilo, a le v osrednji Sloveniji – napoved za jugozahodni del je bila bolj turobna. Ni bil najlepši dan za izlet, še najmanj proti Primorski, kjer je megla v pasovih že ovirala vidljivost, a idealen za naju, ki se od vseh plaž najbolje počutiva na zimskih: praznih in tihih, nad katerimi se po možnosti dvigajo bele meglice. Če še enkrat pomislim, je bil to pravzaprav najboljši dan za izlet na obalo.

Preberi več »

Popoldanski vzpon na Slivnico

Bilo je že kar krepko po tretji popoldan, ko sem parkirala v vasici Martinjak, enem od izhodišč za krajše popoldanske sprehode na goro čarovnic. Nameravala sem sicer štartati iz Grahovega, a mi je tam kar dvakrat uspelo zgrešiti pravo cesto, zato sem se v tretje raje odpeljala v sosednjo vas. Iz obeh izhodišč naj bi hoja do vrha trajala uro in petnajst minut in prepričana sem bila, da bom zaradi pomanjkanja kondicije in nenačrtovane neaktivnosti v zadnjih treh mesecih zagotovo potrebovala vsaj četrt ure več.

Preberi več »

Zimska pravljica na Veliki planini

Precej dolgo je že tega, odkar sem bila nazadnje na Veliki planini, le enkrat – kot otrok, s starši in tega se pravzaprav sploh ne spomnim – pa sem se do Zelenega roba peljala z nihalko. To je, do pred kratkim, ko smo se z našim malim sankačem v eni ter sankami in lopatko v drugi roki z okorno škripajočo kabino, verjetno še isto, kot takrat, spet povzpeli na sneg. Bilo je to pestro dopoldne pordelih ličk, v katerem ni manjkalo ne smeha ne solz, niti čokolade.

Preberi več »