Na drugi strani Karavank: sobotni potep na avstrijsko Koroško

Poleti se večkrat zgodi, da namesto na morje pobegneva na enega od jezer na sosednjo Koroško. V prvih letih najinih skupnih potepanj sva se večinoma vrtela okrog Celovca in Vrbskega jezera, nato pa sva počasi začela odkrivati manjša, manj obljudena jezerca med Borovljami in Velikovcem. Med Ferlachom in Völkermarktom, če hočete. Jezer, primernih za kopanje je na avstrijskem Koroškem namreč malo morje, a je kar precejšen delež njihove zemlje v zasebni lasti, zato se je pred odhodom pametno pozanimati, kje je sladkovodna osvežitev res mogoča. Tole je eden od predlogov.

Preberi več »

Večerni vzpon na Bevkov vrh

Na hribih okoli Ljubljane je vedno kakšnih deset stopinj manj kot v mestu in Mr. P. se gre poleti večkrat ohladit na Pasjo ravan. A pri teh ekstremnih temperaturah je tudi za na kolo prevroče, še posebej ker je zares prijetno hladno šele na vrhu, ne pa tudi na poti do tja. Lahko bi se sicer od doma odpravila ob mraku, a cestno kolesarjenje v temi ni nekaj, česar bi se kdor koli od naju pretirano veselil. Pač pa sem letos za rojstni dan in za večerno-nočne pohode v dar dobila naglavno lučko. Pa sva šla sprobat to.

Preberi več »

Krožna pot čez Višnjo Goro

Iz Ljubljane do Višnje Gore je z avtom dobrih petindvajset kilometrov. Malo več, če se tja odpravite s kolesom, ker se boste po vsej verjetnosti želeli ogniti avtocesti, pa tudi nekaterim regionalnim, nič manj prometnim cestam, ki najlepše mesto na svetu povezujejo z mestom, v katerem kraljuje polž. Še dobro, da Mr. P. pozna vse lokalne stranske poti Osrednjeslovenske regije – ne le, da na njih ni žive duše – ena je namreč bolj slikovita od druge.

Preberi več »

Med julijske vršace: pohod okoli Ogradov

Ogradi so mogočna, dva tisoč sedeminosemdeset metrov visoka gora, ki se dviga med planinama Laz in Krstenica. Do razglednega, s travo poraslega vrha vodijo tri lahke, neoznačene steze, čas hoje – odvisno od izbrane poti – pa znaša od tri do pet ur. Z vrha se odpira razgled na sosednji Debeli vrh in celotne Fužinske gore s Triglavom v ozadju. Poti so slikovite in nezahtevne. Če seveda izbereš pravo.

Preberi več »

Ob Savi do Litije in nazaj

V bistvu tistega jutra nisva imela posebnih načrtov. V bistvu sva nameravala samo na kratko dopoldansko razmigavanje nog. Na kofirajd, kot se temu reče v kolesarskem žargonu. Čez Zalog na Savo, kjer je vedno kakšna stopinja manj in bi v vodo lahko namočila vsaj prste na nogah. Kakšnih trideset kilometrov bova pa najbrž že naredila, je rekel Mr. P. Ravno prav, sem odvrnila in smuknila v dres, ki ga že kar malo predolgo nisem oblekla.

Preberi več »

Škocjanski zatok: biser narave na robu Kopra

Prejšnji vikend sem jaz izbirala, kam. V soboto sva se potepala po Olševi, v nedeljo smo jo mahnili na Obalo. Na morje, a ne čisto zares. Že kar nekaj časa sem si želela sprehoditi se po Škocjanskem zatoku, naravnem rezervatu na pragu Kopra, zadnjem ostanku morja, ki je nekdaj obdajalo to otoško mestece, našem največjem polslanem mokrišču. Prav veliko jih verjetno sicer nimamo, a nič zato – tale je namreč čudovit.

Preberi več »

Po pogorju Olševe: vzpon na Govco mimo Potočke zijavke

Da greva v soboto v hribe, sva se odločila šele sredi dopoldneva, nekaj minut zatem pa sva določila še destinacijo. No, izbrala sem jo jaz, ker je bil to moj predrojstnodnevni hribovski izlet, ki je bil tudi letos neke vrste presenečenje, saj se mi niti sanjalo ni, kako krasen dan je pred nama. Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko sva se zadnjič potepala po tistih koncih in skoraj pozabila sem že, kako lepo je na Solčavskem.

Preberi več »

Na planino Prevala z Ljubelja

Možnost, da naju bo ujel dež, že dolgo ni več odločilni faktor pri tem, ali se odpraviva na potep ali ne, in kam. Ni slabega vremena, so samo slaba oblačila, je verjetno ena najbolj zguljenih fraz korona dobe, ko smo vsi enostavno le rabili biti zunaj, padavine gor ali dol. Poletne nevihte v hribih so seveda druga pesem, a teh še ni in poletja tudi ne. Tako sva se na enega od oblačnih majskih juter (in takšnih je bilo kar precej) odpravila na pohod na planino Prevala.

Preberi več »

Po Brkinih s kolesom

Minilo je že več kot pol leta, natančneje sedem mesecev, odkar sva na volviča nazadnje zmontirala kolesi in se odpeljala kolesarit izven Ljubljane. Zimski vzpon na Vršič ne šteje, ker jaz nisem šla s kolesom, Mr. P.-jev bicikel pa ni bil na strehi. Sedem mesecev od mojega zadnjega, omembe vrednega kolesarjenja, torej in Mr. P. je bil kar malo skeptičen, ko je večer poprej risal tradicionalno spomladansko turo po brkinski sadni cesti. Mene ni skrbelo: časa sva imela na pretek, sonca tudi, Mr. P.-jeva kolesarska taškica pa je bila do vrha nabasana z raznovrstnimi ogljikovimi hidrati.

Preberi več »