vselepoinprav.si

Ni se zgodilo prvič, da naju je prispevek v eni od oddaj informativno-izobraževalnega programa nacionalne televizije tako zelo navdušil, da sva predstavljeno lokacijo nemudoma dodala na nenehno rastoči, nikoli dokončan seznam še neosvojenih hribov, manj znanih in še manj obljudenih krajev ter bližnjih in malo manj bližnjih držav, ki bi si jih želela obiskati, po možnosti v ne tako daljni prihodnosti. To je razmeroma dolg spisek, na katerem se ves čas pojavljajo nova imena, sem ter tja pa nama kakšnega od njih uspe tudi odkljukati. Osmi februar je bil dan, ko sva naredila eno od kljukic.

Potem ko je obilno sneženje v zadnjem tednu januarja planino odelo v belo in so slike zimske idile na moj telefon letele z vseh koncev, nisem zdržala niti do vikenda. Prvič, ker mi je bilo ob sončni napovedi jasno, da bodo smreke kmalu izgubile svoje bele plašče in drugič, ker je ob sobotah in nedeljah na planini veliko preveč obiskovalcev, da bi lahko rekla, da grem tja uživat v naravo. Tako sem sredi tedna, sredi dneva, pobrala šila in kopita iz pisarne in jo mahnila proti Kamniku.

Midva greva na morje najraje izven sezone. V praksi to pomeni, da se na slovensko obalo – pa še to ne z namenom, da bi se kopala – odpraviva približno enkrat na leto. Lansko zimo, na eno od oblačnih februarskih sobot, sva se sprehodila po Mesečevemu zalivu in jo zatem mahnila še v Piran. Letos sva se na eno najlepših nedelj v januarju odpravila v Izolo.

Lanski božič so oni prišli k nam in skupaj smo v Brezju preživeli pol decembra in še prvo polovico januarja. Letos sva za praznike midva obiskala njih. To je bil njihov prvi božič v novi hiški in imeli smo vse, kar se za tako priložnost spodobi: velikansko smreko z raznobarvnimi okraski, pod njo pa kopico daril, majhnih in velikih, vključno z leseno železnico, ki se je izpod smreke vila po celi dnevni sobi. Jedlo se je ves čas in to ne malo, sarme so bile na meniju vsaj petkrat. Po novem letu smo se – z darili, ki jih še nismo odprli in dobrotami, ki jih nismo uspeli pojesti – napakirani v dva avtomobila, skupaj odpravili v Slovenijo. A vmes se je zvrstilo deset pestrih dni, v katere nam je uspelo vriniti celo nekaj izletov.

Cel pretekli teden sem si želela nekam, kjer so smreke še bele. Da bi se šla gužvat na najpopularnejšo gorenjsko planoto, ni prišlo v poštev, četudi je ta v zimskem času izjemno lepa. Še dobro, da Mr. P. pozna vse kuclje med Ljubljano in Ajdovščino, ker je bilo drugih možnosti toliko, da sva komaj izbrala eno. Na koncu je zmagal Črni Vrh nad Idrijo.

Potem ko sva šla julija za dva dni in enkrat prespat v Visoke Ture, sem si prisegla, da sva se na tako lepo in tako oddaljeno lokacijo zadnjič odpravila samo za eno noč, ker mi je potem vsakič znova žal, da je treba naslednji dan že domov. Na predpraznični oktobrski petek, po službi, torej že krepko v večer, sva rezervirala prenočišče na domačiji v Leogangu. Ker sva lovila zadnje trenutke in ker so se tudi pri naših severnih sosedih začenjale jesenske počitnice, prav veliko možnosti pri izbiri lokacije nisva več imela, a se je vseeno nekaj našlo. In to za dvakrat prespat.

Že na avtocesti se nama je zdelo, da je pokrajina postala drugačna. Zdaj sva se vozila mimo visokih listavcev, travniki so bili bolj zeleni, naselja manjša, preprostejša in z dvojezičnimi napisi. Ko sva zavila na lokalne ceste, so se pred nama odpirala dolga polja zelja, koruze in – kar naju je najbolj presenetilo – artičok. V trenutku nama je bilo žal, da si za Bretanjo nisva splanirala še kakšnega dneva več. V trenutku naju je očarala.

Ko sem kot otrok s starši hodila k družinskim prijateljem na Rab, smo jo vedno mahnili čez Kočevje in Delnice, pa mimo Reke in po Jadranski magistrali do trajekta, ki je takrat še iz Jablanca vozil na otok. Zmeraj sem rada hodila tja, čeprav sem se bala škorpijonov, ki smo jih morali vsakič znova preganjati iz vogalov spalnic in izza stenskih luči. Rab se mi je zdel kar malce eksotičen, mogoče tudi zato, ker smo enkrat od tam prinesli ogromno palmovo vejo, ki še danes krasi zgornjo dnevno sobo mojih staršev. Na mivkasti plaži v Loparju (moji prvi izkušnji z mivko na morju) smo otroci na dnu motne vode iskali dvoje pikic – očesca svetlo rjavih školjk lepotk in tudi lupine le-teh še danes čepijo nekje na dnu omare v moji otroški sobi.

Potem ko sva pod slikovitim svetilnikom v obmorski vasici Brighton pojedla francosko malico in se zapeljala v Cayeux-sur-Mer, kjer so naju očarale pastelne lesene hiške na plaži, pravzaprav nisva vedela, da zapuščava pokrajino Hauts-de-France in prečiva nevidno mejo z Normandijo. Pravzaprav sva v Francijo prišla tako slabo podučena o njeni upravni razdelitvi, da sva bila prepričana, da se po Normandiji voziva že lep čas. Ne glede na regijsko delitev pa so se krasote severne francoske obale pred najinimi očmi nizale ena za drugo, kot za stavo, brez prestanka.