Med lanskoletnimi božično-novoletnimi prazniki sva pred ljubljansko meglo zbežala na Primorsko. V Gorici je bilo sončno, temperature pa dovolj visoke le za topel pulover in kratko usnjeno jakno. Preberi več »
“Hecno, da ti je všeč ta čokolada, zame ima okus po komunizmu,” pravi moj romunski kolega in se na moje veliko veselje tudi zaheheta. Veselje pravim, ker na srečo ne spada niti v vse številčnejšo skupino nostalgikov niti med najbolj razočarane nad komunistično zapuščino. Kljub temu ga je ponovna zmaga PSD* na decembrskih parlamentarnih volitvah tako razjezila, da že ves mesec padajo pol-šale o emigraciji v Kanado.
Preberi več »Z zahodno obalo Istre sem se dodobra spoprijateljila že kot otrok. Počitnice v Savudriji ali Poreču so bile nekaj samoumevnega. Ko sva bili s sestro malo večji, smo enega za drugim postopoma začeli osvajati kvarnerske otoke, prvikrat pa sem v Dalmacijo potovala šele v poznih najstniških letih. A prave počitnice iz otroštva bodo vedno tiste v Istri. Pretekli dve leti se za kakšen podaljšan vikend ali skrajšan delovni teden z družinskimi člani v različnih kombinacijah vračam v Istro in vsakokrat odkrijem kaj novega.
Vsake toliko me zagrabi slà po raziskovanju preteklosti tega ali onega koščka Ljubljane. Tokrat sem povsem po naključju (če sem povsem natančna, se je to zgodilo med brskanjem za knjigami o Plečniku) naletela na sila zanimivo čtivo o Tivoliju, Rožniku in Šišenskem hribu. Na Rožnik jo mahnem vsaj dvakrat na teden – če se le da, vsakič po drugi stezi z drugo zgodbo, zato mi je bilo marsikatero dejstvo o našem ljubljanskem hribčku že znano, a se je tu in tam našla tudi kakšna frišna drobtinica. Navajam nekaj najzanimivejših. Preberi več »
Predzadnji dan najinega obiska v Romuniji smo namenili družinskemu izletu do obale Črnega morja. Prvotni načrti, ki so vključevali najem najboljšega romunskega avtomobila, po možnosti pa tudi križarjenje po delti Donave, so padli v reko vodo, saj se je enodnevni najem male Dacie s finančnega vidika izkazal za povsem neekonomičnega, časovno pa bi vsega skupaj na koncu morda privarčevali kvečjemu slabo uro. Zato smo se iz Bukarešte do Constanţe pustili zapeljati z napol praznim prvim jutranjim vlakom. Preberi več »
Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…
Ob branju Gorenčeve mojstrovine vas bo v najslabšem primeru prijelo, da greste še enkrat prebrat celoten Cankarjev opus. Al’ pa vsaj Prešernov. Vsaj mene je. Močno priporočam. Pa še knjiga leta je.
Na hladno petkovo jutro sredi pomladi sva se na Dunaj odpeljala z vlakom. Iz Ljubljane do Maribora, iz Maribora čez Gradec in prelaz Semmering do Dunaja. Jaz prvič, Matej drugič, oba do zob oborožena z literaturo o dunajskih projektih mojstra Plečnika. Potovanje z vlakom do avstrijske prestolnice traja natanko šest ur – na glavno železniško postajo sva tako prispela ob dveh popoldne. Preberi več »