Z mami in s sestro se zadnjih nekaj let, če nam le uspe najti ustrezen termin, za nekaj dni odpravimo skupaj na morje. Ciljna destinacija je bila do sedaj še vsakokrat hrvaška obala: začele smo v Istri, nadaljevale v Kvarnerju, nato pa smo se počasi in lagodno zasidrale na otokih Srednje in Južne Dalmacije. Povsod je bilo lepo, a na Korčuli najlepše.
Preberi več »
Startaske, Startasice ali Startarke – kot so jih zaradi razmeroma sličnih r-ja in s-ja v logotipu prenagljeno poimenovali nekateri – so moja najljubša znamka obutve, Borovo pa najbolj šponska trgovina. Razlogov za to je več. Verjetno zato, ker me spominjajo na otroško divjanje s kolesom po domačem dvorišču, na neuničljive gumijaste škornje, ki jih je mami obula vsakokrat, ko je stopila na vrt, in na topla poletja na istrski obali. Morda pa so preprosto kul. Preberi več »
Ko mi je avtorica bloga poslala poročilo o oddaljenosti (kot ponavadi, ko me virtualno zasleduje na potovanjih), sem se počutila kot majhen hobit. Portugalska je najdlje, kar sem kadarkoli bila od doma, okroglih 2.100 kilometrov od Ljubljane, do novega romunskega doma pa še plus tisoč.
Preberi več »
Muzej za arhitekturo in oblikovanje v letos, v sklopu Plečnikovega leta, vsak mesec organizira vodene oglede po mojstrovih arhitekturnih dosežkih v Ljubljani. Tako je naneslo, da sem prva dva žal zamudila, pač pa sem se preteklo sredo udeležila marčevskega vodstva po zgradbi Ustavnega sodišča, nekdanje Zbornice za trgovino obrt in industrijo, ki jo je Plečnik preuredil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Preberi več »
Za gorsko, ki vodi proti Velikemu Kleku in pred alpsko, ki pelje na Dobrač, sva odkrila panoramsko cesto v pogorju Nockberge (ki so ga turistične zgibanke poimenovale kar “Nocky mountains”) – Nockalmstraße. Cesta leži v samem osrčju Krških Alp (Gurktaler Alpen), z njenega vrha pa se je po različnih planinskih poteh mogoče povzpeti na dva tisoč tristo enaintrideset in en meter visoki, s travo porasli in kravami posejani Klomnock. Preberi več »
Kruh, kolač – kakor vam drago. Z orehi, mandeljni in dvema neskromnima žlicama domačega gozdnega medu. Mljask.
Prejšnji teden sem med predspomladanskim čiščenjem najbolj natrpane omare najine male garsonjere našla tole. Zapiske in nariske z enotedenskega tečaja japonščine, ki sem se ga na filofaksu udeležila še kot študentka in na katerega sem z omembe vrednim naporom zvlekla tudi Mateja. Najprej je malo godrnjal, nato pa je bil nad zadevo še bolj navdušen kot jaz. JDM obdobje je bilo, konec koncev, takrat ravno na vrhuncu. Preberi več »
Težko bi rekla, da sem nek hud tehnični tip, ampak dveh levih rok pa tudi nimam, zato me je novica, da se v centru Ljubljane po dolgem času spet odpira trgovina s tehničnimi zadevščinami, kar precej razveselila.
Preberi več »
Na miramarskem gradu je bil v sklopu šolskih ekskurzij vsak od naju vsaj po enkrat, a sva od njih – se razume, po lastni krivdi – odnesla bolj malo. Ali bolje rečeno, prav ničesar. In tako sva se nekega vetrovnega spomladanskega dne odpravila na izlet na italijansko obalo.
Preberi več »