Bilo je nekega oktobrskega dne pred slabimi tremi leti. Nanos sva opazovala z avtoceste vsakokrat ko sva peljala proti Primorski in bil je že skrajni čas za malo drugačno perspektivo. Ko sva parkirala pri lovski koči Vojkovo so se nad nama prerivali sumljivi oblaki, a je bila napoved za tisti dan precej obetavna, midva pa ravno prav zagnana, zato se nisva pustila odgnati.
Preberi več »
Desetega junija, tri dni pred mojim rojstnim dnevom, mi je bilo sporočeno, da ga letos ne bom praznovala doma. Dovoljeno mi je bilo izvedeti le, da je destinacija Verona, kjer se enkrat prespi, vse ostalo pa je bila skrivnost. V ponedeljek zjutraj sva pri najboljši sosedi na svetu pustila ključe od poštnega nabiralnika in izlet presenečenja se je začel. Preberi več »
Pisalo se je leto dva tisoč trinajst, bilo je sredi avgusta in pasje vroče. Štartala sva na planini Vogar in do Planine pri Jezeru potrebovala uro in pol. Pomalicala in počila sva v mnogoštevilni družbi kolegov sopohodnikov, a sva čez pol ure, na Dednem polju vseeno naredila še en postanek. Visoke smreke so nato zamenjali dišeči borovci, štrleče bele skale in nizko grmičevje. Odprl se je pogled v dolino, pot pa se je razcepila v dve smeri: čez Prode in čez Štapce. Preberi več »
Če je Backman moj najljubši Šved in Knausgård najljubši Norvežan, potem je Paasilinna moj najljubši Finec, Deset prisrčnih trmoglavk pa ena njegovih bolj posrečenih zgodb. Roman, ki ga je Paasilinna spisal že v začetku tega tisočletja, a je bil v slovenščino preveden šele letos, je eden tistih, ki jih človek prebere na mah – lahkoten, a ne lahek. Zabaven, a po svoje precej tragičen. Eden tistih, ki bi bil, če ne bi prihajal izpod peresa Paasilinne (ali če bi ga napisal kak otožen pripadnik državice na sončni strani Alp) zlahka ultradepresiven. Preberi več »
Bil je lep sončen dan. Ne prevroč, ob rahlem severniku prej prehladen za junij, moj mesec. Pravi opis bi se verjetno glasil: svež. Bil je eden tistih dni, ko je Matej odkolesaril po svoje, jaz pa sem šla na obisk k mamici. Preberi več »
Prva letošnja stokilometrska kolesarska preizkušnja me je vodila po poteh Petra Klepca. Kot ponavadi je za traso poskrbel Tomaž. Vremenska napoved je kazala na lepo in toplo vreme in s tem predstavljala idealne pogoje, da dodobra stestiram moj novi beli dres.
Preberi več »
Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh. Preberi več »
Da je unionska kavarna nekaj posebnega, se mi je svitalo že pred sobotno Arhitekturo v živo, tokrat posvečeno ljubljanskim kavarnam, nastalim okrog leta 1900. Da je edina, ki deluje vse do danes, tudi. Da pa jih je bilo v središču mesta tako veliko in da so se pogosto odpirale ena nasproti ali celo ena poleg druge, je bil zame povsem nov podatek. Kot tudi še marsikaj drugega. Tokratno vodstvo je bilo res ii = izjemno informativno. Preberi več »
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.