Nekje na pol poti med Kobaridom in Bovcem, na ostrem ovinku v desno v vasi Žaga, se od glavne ceste na levo odcepi bolj ali manj nevpadljiva cestica, ki se vzpne v sotesko reke Učje. Od tam naprej je cesta dovolj široka le za srečanje dveh enoslednih vozil, vse drugo je stvar dogovora. Nekaj ovinkov kasneje, takoj za mejo z Italijo, stoji zapuščena hiša, ena od prvih v občini Rezija. Preberi več »
Dancing in the Dark, četrta iz serije Moj boj, knjiga o prvi službi, zgodnji odraslosti in še čem, mi je bila od vseh doslej pravzaprav še najmanj všeč. Ne, ker bi bila slabo napisana, ne, Knausgård je tudi tokrat fenomenalen, zajec tukaj tiči v povsem drugem grmu: obdobje, ki ga opisuje v knjigi, mi enostavno ni blizu, tuja sta mi njegov način razmišljanja in njegovo spopadanje z vsakodnevnimi situacijami. Med neskončnim popivanjem, nerodnimi semi-erotičnimi pripetljaji in (ne)sposobnostjo vklapljanja v maloštevilno skupnost obrobne norveške vasice se nekje v ozadju, v manjšem obsegu, a nič manj intenzivno, še vedno pojavlja oče. Veliko večjo vlogo pa tokrat igra mama.
Preberi več »
Če bi nama zjutraj, ko sva si v Javorniškem Rovtu zavezovala gojzarje, kdo rekel, da bova že čez nekaj ur za las ušla toči, mu skoraj gotovo ne bi verjela. Bilo je prijetno toplo, pohodnikov ravno prav (malo), o sumljivih oblakih pa ne duha ne sluha.
Preberi več »
S sirom, smetano in orehi. Po receptu lastnice najslastnejšega ljubljanskega bistroja. Toplo priporočam.
Iti ali ne iti? je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje dan pred načrtovanim odhodom v Dolomite. Bilo je konec junija. Vremenska napoved ni bila ravno katastrofalna, a je vsak dan obljubljala vsaj nekaj milimetrov padavin. In dež na motorju ne more biti nič kaj zabaven, sem si mislila. Matej si je želel, da bi mi lahko pokazal špičaste vrhove in odrezane stene dolomitskih vrhov, ker je zadnjikrat, ko je potoval tam čez, naredil nore fotke in se mi že vse od takrat po njih cedijo sline. Roka takšne malenkosti, kot je par dežnih kapelj, niso spravile s tira. Z Matejo pa bi se še najraje odpravili v nasprotno smer: na jug, kjer so obljubljali bolj stanovitno vreme in bistveno višje temperature. Naslednji dan smo šli. V Dolomite.
Preberi več »
Na Velko se odpraviva vsake toliko. Enkrat samkrat sva tam preživela več dni skupaj. Bilo je poletje, povsod so se pasle krave in dišalo je po siru. Ima me, da bi šla spet.
Stalni zasedbi se je to pot pridružil še Gianni, ki se je že do Kranjske Gore trmasto pripeljal s kolesom. S tamkajšnjega parkirišča smo takoj zavili na Ciclovio Alpe Adria. Kolesarska avtocesta, ki poteka po trasi bivše ozkotirne železnice in ki vodi od Jesenic preko Trbiža, se vije čez jeklene mostove in skozi v skalo vklesane predore vse do Trsta. Veliko bivših postaj še stoji in so posebej za kolesarje pretvorjene v kavarne. V Ugovizzi smo se na kavi in kokakoli ustavili tudi mi. Preberi več »
Z mami sva jo ucvrli malo na morje. V zadnjem trenutku, za nekaj dni. V Koper, ker je ravno dovolj oddaljen, da ne moreš ravno za vsako figo leteti domov in ravno prav blizu, da si endvatri doma, če je treba. V mini apartma s pogledom na s palmami zasajen atrij, vrh zvonika in anteno Radia Koper na eni ter na tiho ulico starega mestnega jedra na drugi strani. Imava se prav fletno, le članico številka tri malo pogrešava.
Preberi več »
Dan pred zadnjim januarskim dnem leta dva tisoč petnajstega je zapadlo dobrega pol metra snega. Za pohod sva se tiste sobote odločila zadnji trenutek, krepko zatem, ko je ura že odbila poldne. Loteval se me je hud nahod, a za izhodišče kljub temu nisva izbrala najkrajše poti. Preberi več »