vselepoinprav.si
Plečnik nad mestom
Še vse do konca septembra si je mogoče v Kazematah na Ljubljanskem gradu ogledati razstavo o uresničenih in neuresničenih Plečnikovih načrtih za ureditev Grajskega griča, med katerimi je brez dvoma eden najbolj pompoznih tisti za grad. Za ogled mini razstave je potrebno odšteti tri evre, pač pa si je brez plačila mogoče ogledati galerijo slik v grajskem drevoredu, ki prikazuje Plečnikovo ureditev Šanc. Primerno za vse Plečnikove navdušence.
Barjanka
Ne, to ni oseba ženskega spola, ki bi strašila po barjanskih mokriščih, temveč med ljubljanskimi rekreativnimi kolesarji priljubljena (krožna) pot po Barju. Njena dolžina je premo sorazmerna s kondicijsko pripravljenostjo posameznega kolesarskega navdušenca in potemtakem variira nekje od dvajset pa vse tja do – če malo pretiravam – sto kilometrov. Zdaj ko imam Rozi, moj čisto pravi dirkalnik čudovite nedoločljive barve, sem jo parkrat (natančneje trikrat) prevozila tudi sama. No, ne sama, v mentorjevi družbi, se razume. V različnih dolžinah, a z enako končno stopnjo crknjenosti. Kaj hočem, sem pač mladič.
Preberi več »
S Predela na vsako stran
Nekaj tednov nazaj sem spakiral prenosnik in kolo ter za nekaj dni prestavil pisarno v Hermanov hram na prelazu Predel. Tam je bil namreč Tomaž tisti teden na dopustu in me je, isto kot lani, povabil, da se mu za nekaj dni pridružim. Predel je idealno izhodišče za alpske kolesarske ture, saj so v neposredni bližini vse najlepše gorske ceste v slovenskih Alpah, primer Mangartsko sedlo in Vršič. Prav tako se iz tam človek lahko poda tudi na italijansko stran, najbližja, recimo, je Sella Nevea, nad njo pa prekrasen Altopiano del Montasio.
Preberi več »
Spet doma ali visokopoletni dan v Brezju
Malin in ribeza že zdavnaj ni več – zdaj so na vrsti robide: kisle in sladke, drobne in debele, odvisno od sreče in pozicije na težko dostopnem grmovju. V zelenjavnem vrtu pa paprika vseh mogočih barv, paradižnik, buče in kumare vseh mogočih oblik ter feferoni vseh (ne)mogočih stopenj pekočnosti. Ker nam je toča prejšnjo nedeljo kar dobro sfrizirala vrt, so bili ukrepi v obliki predčasnega shranjevanja ozimnice nujni. Mami je iz kuhinjskega predala, tistega pod čebulo, ki vedno tako lepo diši, privlekla dva prekrasna identična predpasnika in lotili sva se dela. Preberi več »
Plusminus: Joël Dicker
S police četrtne knjižnice je pravkar prevedena in sveže natisnjena Knjiga o Baltimorskih vame bolščala že nekaj tednov, a sem se na koncu (pretežno zaradi dolge čakalne vrste – tisti kupček namreč pripada rezerviranemu gradivu) odločila, da najprej začnem z Resnico o aferi Harry Quebert, prvo Dickerjevo, ki je v slovenskem prevodu izšla pred dvema letoma in požela velikanski uspeh. Preberi več »
Krvavec, Veliki Zvoh in Vrh Korena
Še bolj poredko kot pozimi se na Krvavec odpravim v mesecih, ko ta ni prekrit s snegom. Ampak enkrat sva šla gor poleti in to za cel vikend. Bil je julij, tistega leta, ko je Mateja neprestano mučil želodec in si je želel gorske sprostitve, po možnosti v družbi krav s hrapavimi jeziki, jaz pa sem se veselila prvega oddiha od prve čisto zaresne službe.
Na Kolpo na hladno
Do sredine preteklega tedna je še nekako šlo, a ko se v petek temperatura v že pretirano zatemnjeni garsonjeri, v kateri se že nekaj dni ni nič resnejšega kuhalo, kar ni in ni spustila pod ali vsaj na tistih idealnih poletnih petindvajset stopinj Celzija, sva imela vsega dovolj. Popokala sva brisači in jo ucvrla proti Gorskem kotarju – v gozdnato dolino, tja, kjer se Čabranka zliva v Kolpo. Ni nama bilo žal.
Ameriške
Iz sosedovih jajc in treh vrst moke. Prelite z neskopo količino lokalno pridelanega medu. Mljask.