Že osemnajsta po vrsti, a zato nič manj duhovita. Tudi tokrat je govora o tradicionalni grajenosti, oboževanem bocvanskem govedu ter takšnih in drugačnih medsebojnih človeških odnosih, s poudarkom na tistih med ženskami. Ne manjka niti koristnih življenjskih modrosti. Za lahkotno večerno branje ob kosu slastnega sadnega kolača. Sedemindevetdeset procentov plus.
Preberi več »
Treviso je mesto starih, zgodovinsko zaščitenih zgradb, skritih za beneškim obzidjem, okrog katerega je speljan širok vodni jarek z lastnim otočkom, katerega glavni prebivalci so zajci. Je mesto raviolov, proseka in žmohtnega tiramisuja. Če vprašate Mateja, je Treviso sinonim za kolesa Pinarello. In je mesto, v katerem sem letos preživela enega lepših rojstnih dni nasploh. Ampak to je bilo poleti. V soboto sva bila spet tam.
Hrastov ponk za pult, vrata od kašče namesto mize, bralna lučka na stojalu iz starih vodovodnih cevi, obvezen bicikel ob neometani steni. Tole je moja nova najljubša kofitejbl bukva in ko bom velika, bo moje stanovanje izgledalo nekako takole. Moj trenutni kofitejbl je bivši kemijski stol, ki mi ga je podarila soseda, obnovil pa Matej. V garsonjeri človeka pač baše prostor.
Za časa Rimskega cesarstva je na mestu današnje Ajdovščine stal vojaški tabor s štirinajstimi obrambnimi stolpi, mogočno obrambno naselje imenovano Castrum Ad Fluvium Frigidum – Utrdba ob mrzli reki. Mestu so do vse konca druge svetovne vojne vladali raznoliki gospodarji, največji razcvet pa je doživelo v sedemnajstem stoletju, ko so iz Logatca preko Hrušice zgradili cesto in postavili kamnit most, ki je Goriško povezal s Kranjsko. Preberi več »
Pod gladino je druga in skoraj gotovo zadnja knjiga Paule Hawkins, ki sem jo kdajkoli vzela v roke. Njeno prvo srhljivko, Dekle na vlaku, sem pred spanje le stežka odložila, ob tej sem zakinkala vsaj dvakrat. Samo za sebe govori že dejstvo, da sem jo po stanovanju prekladala celih štirinajst dni. Brez prave napetosti, površinska, predvidljiva. Bom raje ostala kar pri Skandinavcih.
Da se nam obeta nič manj kot popoln jesenski dan, se nam je zasvitalo že ob vijuganju po z oranžno-rumenim listjem prekriti makadamski cesti, ki se je v Knežaku pri Pivki odcepila za Sviščake. Tam, na jasi pri planinskem domu, smo po slabih dvajsetih kilometrih vožnje in najmanj toliko vzdihljajih, ki jih je sprožil v jesen obarvan gozd, tudi parkirali. Preberi več »
Pred 365 dnevi, v noči s petka na soboto, sem za vselepoinprav spisala prvo objavo. Bil je to oseben prispevek, katerega vsebina se v letu dni ni bistveno spremenila. Vsega skupaj se jih je doslej nabralo 165, kar v povprečju znese nekje 14 na mesec oz. 3 na teden. Od tega sta jih 13 prispevala zdaj že stalna gosta: Kristina, dopisnica iz daljnega Podkarpatja, 4, Matej, iz dneva v dan bolj zagret kolesarski navdušenec, pa 9. Preberi več »
Se je začel s poroko in sklenil z izletom na Vršič in Goriško. Začenjam odkrivati prednosti (tu in tam pa še kakšno radost) jesenskega kolesarjenja. Kot vsakokrat doslej, je bila Rani tudi to pot pasje vesela najinega obiska.
Noah Charney je en tak čuden patron. Obožuje domačo filo, občuduje slovensko javno zdravstvo, katerega kakovost je naravnost neverjetna in se vrh vsega navdušuje nad dejstvom, da je za podiplomski študij v Ljubljani odštel le nekaj tisoč dolarjev letno. Je tip človeka, ki bi ga Slovenci kaj hitro in zlahka okronali za samovšečnega naduteža ali vsaj za pretiranega optimista. Za slednjega se je oklical tudi sam. Preberi več »