Na zadnji dan starega leta sva šla še zadnjikrat v hribe. Pravzaprav je od zadnjega hribolazenja minilo že več kot dva meseca in to enostavno ni bilo več sprejemljivo. Moj edini pogoj je bil sneg, Matejev pa zvrhan krožnik kakšne od domačih jedi, po možnosti takšne z veliko vsebnostjo zelja. In tako sva jo mahnila na Zelenico.
Vasica, v kateri sem odraščala v obdobju mojega otroštva ni imela najboljše povezave z javnim prometom, še najmanj pa z železnico, zato se v šolo in kasneje na faks nikoli nisem vozila z vlakom. Matej se je, ampak on je tako ali tako navdušen nad vsakim prevoznim sredstvom, ne glede na čas, ki ga preživi na njem. V bistvu je njegovo navdušenje tako nad dvo- kot tudi večkolesnimi vozili premo sorazmerno s časom, ki jim ga nameni. Z vlakom ni nič drugače. In tako sva jo pretekle sobote mahnila na izlet v Kranj. Preberi več »
November je mesec branja in knjižnih sejmov in posledično začenjam razmišljati o vzpostavitvi nove (beri: dodatne) knjižne police. Ob obisku avtorice občasnih prispevkov na temle blogiču sem spekla korenčkove piškote. Na Matejev rojstni dan smo se potepali po Mariboru. Rožnik je vse bolj gol in v mraku je z Viča že moč videti jaso pod cerkvijo. Kolesa še nisem vrgla v koruzo.
Medtem ko se v Ljubljani pod kakšnim drevesom še skriva kak rumen ginkov ali javorjev list, je jesen v Brezju mogoče najti le še na koledarju: vasica, le dobrih petnajst kilometrov oddaljena od prestolnice, se je koncem preteklega meseca že odela v barvo zime. Preberi več »
Kupček čtiva je rezultat obiska letošnjega knjižnega sejma, opuncijo z malimi dlakastimi pikami sva poleti z mami kupili v Seči, mreža tankih, pajčevinam podobnih linij na moji najljubši fotosteni pa iz dneva v dan diskretno, a vztrajno spreminja svojo obliko.
