V Zürich z vlakom

Najdaljša do sedaj je bila tista do Münchna, najlepša do Dunaja, nazadnje pa sva z vlakom izletnikovala v sosednjem Kranju. Potem sva se nekega januarskega popoldneva odločila, da greva z vlakom v Zürich. Na nočni vlak, ki je prihajal iz Beograda in je imel za seboj že nekaj sto kilometrov, sva v Ljubljani skočila ob devetih zvečer. Dobrih dvanajst ur kasneje, po vožnji skozi s snegom pobeljeno Avstrijo, menjavi vagonov v Schwarzachu in natanko petminutnem prečkanju Lihtenštajna, sva na züriški železniški postaji kupila tridnevni karti za tamkajšnji mestni promet. Več »

Spet doma: zima v Brezju

V hiši mojih staršev, v zgornji dnevni sobi, ki se nikoli ni zares uporabljala, pod televizijo, ki je nihče ne gleda, je videorekorder, ki mi ga je enkrat za rojstni dan podarila teta. Pod videorekorderjem je približno ducat doma posnetih filmov sumljive kakovosti, nerodno zmontiranih in z bistveno predolgimi kadri. A med njimi sta dva, ki imata med našimi člani družine posebno mesto in ki bi ju lahko gledala kadarkoli in ob vsaki priložnosti. Prvega smo poimenovali Kristina – njegova zvezda je devetmesečna dojenčica, ki bolj ali manj pomanjkljivo oblečena zganja vragolije, kakršne pač pritičejo dojenčicam take starosti. Naslov drugega je Zima v Brezju.

Več »

Januar

Prvi zares pravi zimski dan se je letos zgodil na Lipanci, kjer so se tresli macesni in lomile lopatke. Zatem smo z Ojstrice nad Bledom (skupaj s četrt Slovenije in skupino korejskih turistov) občudovali našo najslavnejšo turistično destinacijo. Po bananinem kolaču je iz pečice zadišalo trikrat. Iz škatle na dnu omare sem pod bralno lučko privlekla igračko, za katero sva s Kristino v osnovnošolskih letih pokurili neskončne količine AAA baterij. Zadnjega januarja je babi Jožefa praznovala svoj sedeminosemdeseti rojstni dan. Nesporna zmagovalka meseca je pisava starega tipkalnega stroja.

Več »