Če bi mi kdo pred dobrim letom dni, ko sem se s kolesarjenjem spogledovala še bolj na daleč, rekel, da bom v ne tako daljni prihodnosti brez hujših naporov pribrcala iz Ljubljane do Črnomlja, bi mu rekla, da se mu je skisala pamet. Pa sem. Včeraj, v krepkih štirih urah, z nekaj truda in v družbi dveh fantov, ki v moje sposobnosti nista podvomila niti za hip. Preberi več »
Lani v Verono, letos na Vogel. Obožujem izlete presenečenja, a bi težko izbrala najljubšega. Prvič sem z Rozi prisopihala na Rakitno in občutek je bil fenomenalen. Na vrhu, seveda. Po Selški dolini sva se junija potepala kar trikrat, od tega naju je pot enkrat zanesla vse do Davških slapov. Z odprto streho Matejevega malega zelenca sva se konec meseca z avtovlakom zapeljala po slikoviti Bohinjski železniški progi.
Tokratna epska tura je bila predvidena v dveh etapah z začetkom in koncem v Škofji Loki. Ker je bil moj standardni delovni stroj čisto po moji krivdi v okvari, sem pogumno sedel na »hubba bubbo«, ki slovi po rahlo težjih prenosih. Kako ti prenosi izgledajo v praksi, sem stestiral že enkrat prej, na krajšem vzponu na Rakitno in bilo je kar znosno. Bom že nekako, sem si rekel.
Preberi več »