Potem ko sva v Lepeni, kjer sva pustila avto, prehitela trumo hrupnih ljubljanskih planincev, sva do vrha srečala le še peščico pohodnikov. Večji del se je pot nato serpentinasto dvigala po pretežno listnatem gozdu, pri tem večkrat prečila tovorno žičnico in se zravnala šele pri njeni zgornji postaji. Od tam sva imela do Krnskega jezera le še slabih dvajset minut.
Podobno kot Železniški muzej v Ljubljani tudi Park vojaške zgodovine v Pivki, ki nastaja na območju nekdanjih italijanskih kasarn, ni samo za fante. In podobno kot v železniškem muzeju niso na ogled le lokomotive, v vojaškem nimajo samo tankov in letal. Med malimi predmeti razstave boste tako našli Mahjong iz devetnajstega stoletja in kopalke z motivom križarke SMS Zenta z začetka dvajsetega. Med večjimi pa, na primer, podmornico. Preberi več »
Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.
Iz Ljubljane v Trst in nazaj se je od devetega septembra znova mogoče peljati z direktnim vlakom. Če greste na tazgodnjega, se malo pred deveto že lahko sprehajate po tržaških ulicah. Midva sva šla. Na kavo, na grič Svetega Justa in na pasto. Tu in tam sva smuknila na kakšno stopnišče in občudovala nabor rastlin tamkajšnjih stanovalcev. Na pomolu Audace sva se kopala v popoldanskem soncu. Če se ob sedmih zvečer usedete na tazadnjega za Ljubljano, se malo pred deseto lahko že sprehajate po ljubljanskih ulicah.
Preberi več »
Kdor čaka, dočaka. Jaz najin prvi čisto pravi Stringhylla, String regal, oziroma malček zakasnelo rojstnodnevno darilo. Naravnost s Švedske, iz neke hiše, katere stanovalci so se ga naveličali, izdelan enkrat v sedemdesetih. Poličke so originalne, njih barva takisto, ogrodje je na frišno speskano in pobarvano. Napolnila ga bova kot bi mignil. Verjetno bi bilo pametno čimprej najti še kakšnega.
V italijanske hribe. Med knjige. Po najvišje ležeči asfaltirani cesti na sončni strani Alp.
Z domačega vrta, spečen v ponvici nekega napornega dne ob enajstih zvečer, ko je bila lakota najhujša.