Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.
Tole sem si želela že nekaj časa. Znat lepo pisat. Zato hodim na tečaj in sem trenutno nekje na polovici. V dobrih dveh tednih sem že morala kupiti nov tuš, ker sem prvega polila po delovnih listih in si pri tem popackala pero. Vsakič, ko neham z vežbanjem, me boli desna roka, konice prstov pa imam obarvane črno. Sicer pa mi kar gre, a bo potrebne še ogromno vaje. Učim se teksturo, eno od različic gotice. Na zadnji uri smo začeli z velikimi črkami, tistimi takičastimi in delovni listi že zdaj izgledajo noro. Če ne drugega, bodo vsaj letošnje novoletne voščilnice malo lepše napisane.
V sredo, na praznični Dan reformacije, ob šest in deset zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema, Ljubljana pa ovita v tisto značilno jesensko meglo, sva jo za par dni mahnila v Berlin. Z avtom, na roadtrip. Megla se je dokončno razkadila šele pri Lescah, ravno takrat, ko so prvi jutranji žarki osvetlili pravkar zasnežene vrhove Karavank. Tudi slemena spodnjekoroških gora so se že odela v belo in v kontrastu z rumenimi macesni nad prazno sivo cesto ustvarjala prav idilično sliko. Na najini levi je od antene na Dobraču odblisnila svetloba, med hribi se je v daljavi za nekaj časa pokazal mogočni Großglockner. Dva postanka in tri malice kasneje sva že prečila mejo dežele prest in piva in nekje sredi popoldneva naju je od nemške prestolnice ločila le še prostrana nemška ravnina, posejana z vetrnimi elektrarnami. Stemnilo se je malo za odcepom za Leipzig in ob šest pa deset, natančno dvanajst ur po štartu iz Ljubljane, sva prispela v Berlin.
Preberi več »
Literatura za samopomoč res ni moja stvar. Nikoli ni bila in ne verjamem, da kdaj bo. Ampak o tejle bukli je bilo na vseh mogočih spletnih mestih toliko govorance, da se ji ob zadnjem obisku knjigarne enostavno nisem mogla upreti. Gospod Manson je en hecen tič, njegovo pisarjenje pa takšne vrste, da bi mu človek včasih najraje oskubil perje. Ampak nekatera njegova razmišljanja v resnici niso tako napačna. Preberi več »
