Lovrenška jezera: v zavetju pohorskih gozdov

Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.

Več »

Arto Paasilinna: Najboljša vas na svetu

Poslednja želja umirajočega Asserja Toropainena, požigalca mnogih cerkva, je postaviti leseno cerkev. Pred odhodom na oni svet ustanovi Zavod smrtne cerkve Asserja Toropainena, gradnjo pa zaupa svojemu vnuku Eemeliju, nekdanjemu direktorju bankrotiranega podjetja Bruna severne dežele, d.o.o. Slednji nalogo vzame silno resno in v prostrani finski divjini, ob idiličnem jezeru Ukonjärvi, kaj kmalu zraste ne le cerkev, ampak cela vas…

Več »

Junij

Moj mesec, ki se je letos zares začel šele nekje na polovici. Ko sem končno spet prišla k sebi, sva jo takoj mahnila v hribe: najprej peš, nato pa še z biciklom. Mr. P. ima nova kolesarska očala, jaz pa prevleki za povštra in tri male krasule.

Več »

Prvič po Ciclovii Alpe-Adria

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

Več »