vselepoinprav.si

Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.

Ko smo se iz kanjona Stuðlagil vrnili nazaj na glavno cesto, se je pred nami odprl meni najlepši odsek krožne ceste doslej: dobrih sedemdeset kilometrov smo vozili po temno sivem asfaltu, ki ga je sprva obdajala prostrana črna ravnina, nato s travo porasla gorska veriga, ob tem pa nas je ves čas grelo prijetno popoldansko sonce. Vstopali smo v severovzhodni del Islandije, počutila pa sem se, kot da smo na nekem drugem planetu. Nato je temno pokrajino zlagoma zamenjal svetel pesek in ko smo znova skrenili na makadam, je začelo rahlo rositi. To je bil prvi in edini pravi dež v vseh dvanajstih dneh, ki smo jih preživeli na otoku.

Njegov prvi krimič me, če zadevo nekoliko olepšam, ni pretirano navdušil, a sem se vseeno odločila, da mu dam še eno priložnost. Mogoče bo ta boljša, sem si optimistično prigovarjala. Mogoče ti bo pa čisto všeč, je pripomnil Mr. P. Pa bi jo po prvih nekaj straneh najraje zabrisala v kot.

Črne plaže, mahovnata polja lave in neobljudena hribovja na jugu Islandije so name naredili tako močan vtis, da se mi je zdelo, da lepša pokrajina pač ne more obstajati. A ko smo se pomikali proti vzhodni regiji in nam je najprominentnejši islandski ledenik začel kazati svoje bele jezike, se mi je pred očmi znova odprl nov svet: drugače lep, drugače čaroben, drugače rajski.    

Islandija, morje, Islandija. Vse nadaljnje besede so na tem mestu odveč.