vselepoinprav.si

V osrčju pohorskih gozdov, le streljaj od smučišča na Rogli, med krošnjami dreves od sredine septembra stoji lesena, dober kilometer dolga sprehajalna pot. Pot, posejana z igrali za majhne in velike otroke, informacijskimi tablami in didaktičnimi elementi se zlagoma vzpne na višino dvajsetih metrov, njena osrednja točka, širok razgledni stolp s krožno rampo, pa v višino meri še dodatnih sedemnajst metrov. In smo šli, na eno od jesenskih sobot, ko je v celotnem visokogorju kazalo na slabo vreme, ne pa tudi na vzhodu. In nas je dodobra prepihalo, vmes je za nekaj časa celo posijalo sonce, temnim popoldanskim oblakom pa smo ušli le za las.

Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.  

Namesto materialnih dobrin sem si konec lanskega koledarskega leta zaželela več pohajkovanja po hribih in obisk vsaj dveh novih držav. Komaj oktober je in zgodilo se je že oboje. Najljubši iz prve kategorije je bil brez dvoma rojstnodnevni vzpon na Prestreljenik, iz druge pa kar oba: vikend izlet na Dansko ter poletno popotovanje po Islandiji – slednje je name pustilo tako močan vtis, da sem mu namenila kar pet ločenih objav. Nehote in nevede, saj je bilo poletja konec kot bi mignil, sem precej manj časa kot lani namenila kolesarjenju, kljub temu da sem poleti prvič odvozila en del Ciclovie Alpe-Adria in bila – kot gledalec, se razume – prvikrat na čisto pravi kolesarski dirki. Moja zbirka sobnih rastlin se je občutno povečala, prevzela me je umetnost kaligrafije, na eni od sten najinega še vedno majcenega stanovanja pa po novem visi kolo.

Težko bi izbrala en del Islandije, ki mi je najbolj prirasel k srcu, en dan, ki smo ga do tistega trenutka preživeli na potovanju, ali celo eno od mnogoterih islandskih naravnih lepot, a ko smo v sredo, natanko en teden po tem, ko smo pristali na keflaviškem letališču, zapuščali severni del otoka in vozili proti zahodu, mi je bilo kar malo težko. Deloma zato, ker smo že zdavnaj vstopili v drugo polovico naše popotniške dogodivščine, brez dvoma pa tudi zato, ker smo se poslavljali od zares dih jemajoče regije.

Po dolgem času spet v Karavanke, na rojstnodnevni džiro s Candy, Vesno in Rozi, z motorjem v Idrijo. Golob še vedno ni moj najljubši tič, imam pa nov najljubši sedež. V stanovanju je vsak mesec kaj novega – tokrat naredi sam kuhinjska polička, na njej pileja, na steni pa bicikl.