Z ovsenimi kosmiči, kakavom v prahu, kokosovo moko in kančkom espressa. Slednjega je v kroglicah resnično le za vzorec, a jim ravno ta daje tisti pravi, kavnat okus. Bistveno manj se okušata puter in cuker, a je enega in drugega v tako majhni količini mase enormno veliko. Ampak to so malenkosti in zdaj ni pravi čas za kulinarično skrupuloznost.
Nisva jih delala prvič, so bili pa prvikrat točno takšnega okusa kot tisti na Švedskem. Testo je vzhajalo kar v hladilniku in ga je bilo na koncu za dve rundi, pa sva jih pač jedla dva dni zapored. V zameno za velikonočno potico sem jih nekaj pustila tudi na pragu gospe L., najboljše sosede na svetu. Potem je bilo obema slabo.
Ker doma ne držim zalog praškov za barvanje velikonočnih jajc in ker sva obisk trgovin sajvsivemozakaj zmanjšala na tiste zares nujne izhode, se je bilo letos potrebno pač znajti drugače, natančneje s tubo bele tempere in žlico kurkume. Najboljša soseda na svetu nama je pred vrata položila par kosov potice, Mr. P. pa se je, ko je slednja pošla, lotil še cimetovih polžkov. Zajtrk z domačimi – tistimi doma in onimi po svetu – je letos potekal virtualno.
Preberi več »
Tudi nekdanji superpolicist, zdaj novopečeni zasebni detektiv Taras Birsa, si mora kdaj pa kdaj vzeti čas zase. In kaj takrat počne? Kolesari po Polhograjcih, teka po Rožniku in dolini pod njim, za šalo prebira članke v nemških časopisih in Ano Karenino. Slednjo zaenkrat še slovenščini.
Preberi več »
Lotil se je je prvič. Peke kruha z drožmi, namreč. Trajalo je štiri dni in potem je nastalo tole. Na pogled je bil hlebček prav luškan: majhen, z obročkom kroginkrog kot kakšen krof. Le vzhajal je bolj malo. Bil je… užiten. V teh časih hrane pač ne bomo metali stran. V nobenih, pravzaprav. Dva dni kasneje je sledil drugi poizkus. Tudi ta je bil užiten, celo malo bolj kot prvi, ampak rezultat – tako Mr. P. – še vedno ni bil takšen, kot bi moral biti. Kruh se ni podrožil, je nekdo nekje v hecu zapisal. Ni se. Še istega dne je pričel z gojenjem novih droži in te zdaj spet ždijo na pultu. Mogoče v tretje…?
Prav veliko se, sajvsivemozakaj, v preteklih tridesetih dneh ni zgodilo. Po dolgem času mi je v enem mesecu brez večjih premorov spet uspelo prebrati več kot eno knjigo. Popila sem na litre čaja, Mr. P. pa kave. Kuhava, prestavljava posodo v omarah, klepetava po telefonu, gledava stare dokumentarne oddaje na nacionalni televiziji. Ne hodim na Rožnik, Mr. P. kolesari v kleti. Nekaj malega bova privarčevala na dizlu. Ampak nekega lepega dne bo spet vse tako, kot je bilo…