Odločila sva se zadnji trenutek in se od doma odpravila šele enkrat sredi dopoldneva. V Begunjah sva zavila proti gradu Kamen in kmalu zatem, pri domu v Dragi, ko je asfalt zamenjal makadam, je na svoj račun prišel predvsem Mr. P., ki si je (verjetno zavestno) že v Ljubljani priboril sedež za volanom. Nekaj ovinkov in par luž kasneje sva se znašla na Poljški planini: obula sva gojzarje in zaklenila Šveda ter mimo Tomčeve koče peš nadaljevala naprej v gozd.
Preberi več »
Ukleščen med eno od bolj obremenjenih železniških prog, najslavnejšo pivovarno v Ljubljani in eno najprometnejših mestnih vpadnic, novi muslimanski kulturni center res nima najugodnejše lokacije. Pač pa brez dvoma sodi med najlepše ljubljanske arhitekturne pridobitve zadnjih nekaj desetletij. Prepričajte se sami.
Preberi več »
Med Lukovico in Moravčami, le dvajset minut vožnje iz Ljubljane, ugnezdeno med gozdnatimi griči, čepi Gradiško jezero. Da gre pravzaprav za mokri zadrževalnik na reki Drtijščici, ki je nastal ob gradnji štajerske avtoceste, čigar namen je zmanjšati ogroženost pred poplavami v srednjem in spodnjem toku reke Radomlje, vas bodo že takoj ob prihodu na makadamsko parkirišče poučile informativne table. Hitro boste poučeni tudi o tem, da sobota popoldan morda ni najboljši čas za sprehod tod okrog, še posebej če imate radi samoto.
Preberi več »
Ko sem pred dobrimi tremi leti objavila prvi pa tudi edini zapis o Barjanki, sem bila v cestnem kolesarjenju še popolna začetnica. Vzponi so mi bili španska vas, pravilno nisem znala odvoziti niti najmanjših klancev, pri spustih sem preveč in predolgo stiskala zavore. V lažjo sem prestavljala prepozno, zaradi česar je padla marsikatera sočna. Ob postankih sem se občasno spozabila, da je pred sestopom iz pedal najprej potrebno odpeti čevlje. A vse to so začetniške napake.
Preberi več »
Kot pijanec plota. Tako sva se več kot mesec dni držala navodil o (ne)prehajanju v druge občine. Tu in tam sem jo mahnila v podrožniško hosto, Cankarjevem vrhu pa se še vedno najraje kar izognem. Ko sva raziskala že malodane vsako viško gozdno stezico, sva odprla zemljevid in odkrila Klobuk, štiristo enainštirideset metrov visok hrib na zahodnem robu Ljubljane.
Preberi več »
Preizkusila sva nekaj novih receptov in izboljšala stare. Peka kruha z drožmi napreduje počasi, a z andahtjo. Velikonočna jajca sva letos barvala s kurkumo in tempera barvicami. Po Rožni dolini se sicer precej rada sprehajam, a Golob še vedno ostaja na dnu lestvice domačih. Mr. P. bi cimetove polžke zdaj delal kar vsak vikend, moja nova najljubša domača sladica pa so po novem kroglice s kavo.