Rekla ji bom Barjanka, četudi to v resnici ni bila. Kljub podarjeni uri, ki jo je prinesel zimski čas, je bilo megleno nedeljsko jutro veliko preveč lenobno, da bi se nama dalo navleči vse tiste plasti in zlesti na bicikla. Tako sva le pograbila jopi in jo, še malo zaspana in zalepljena, mahnila na sprehod po Barju.
Preberi več »
Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.
Preberi več »
Rojstni dan, namreč. Pa ne moj in tudi ne od mojega najljubšega nečaka, čeprav bo pri tem tempu tudi on že kar kmalu praznoval svojega prvega. Ne, danes minevajo štiri leta, odkar sem začela s pisarjenjem tegale blogiča in že četrto leto zapored boste na njem našli mišmaš potepanj, domačih in tujih – s kolesom, motorjem ali kako drugače, odstavke iz prebranih knjig, fotografije doma spečenih sladic in še česa. Kaj dosti se od začetka ni spremenilo, letos se poslavljam le od instagramabilnih kolažev, ker imam občutek, da jih je blog že zdavnaj prerasel (v resnici pa mi zanje preprosto zmanjkuje časa), sem pa pred kratkim v meni dodala novo, kolesarsko kategorijo.
Preberi več »
Od avgustovskega potepanja po Kozjanskem nama je poleg kopice lepih vtisov zaradi pomanjkanja časa, deloma pa tudi zaradi omejenega prostora na poletnem prevoznem sredstvu, ostal skoraj enakovredno zajeten kup želja, ki sva jih bila primorana pustiti za naslednjič. Ta naslednjič se je zgodil prejšnji vikend, na nedeljo, za katero je bilo napovedano nestanovitno vreme s številnimi plohami, a je nato cel dan sijalo sonce.
Preberi več »