Zadnjič. The End. Težko pričakovani konec Knausgårdovega avtobiografskega pisanja, ki pa preostalim delom ne seže niti do kolen; dobra tretjina knjige je za moj okus namreč povsem odveč. In ja, tista tretjina. V preostanku tisoč sto petdeset strani dolgega zapisa pa je tu in tam kljub temu moč najti tudi kakšen uporaben odsek. To je nekaj njih.
Ko se Knausgård bliža tridesetim, svoje življenje dojema kot kaotično, brezciljno in neprimerljivo z življenji svojih prijateljev in znancev. To je obdobje nekontroliranega pijančevanja, nemalokrat zaznamovanega s takšnimi in drugačnimi neprijetnimi situacijami, obdobje številnih neuspelih poskusov pisanja, začasnega dela v umobolnicah in na radiu in neštetih selitev. A to je tudi obdobje, ko izide njegova prva uspešnica in ko prvikrat stopi v zakonski stan. In obdobje, ko mu umre oče. Preberi več »
Dancing in the Dark, četrta iz serije Moj boj, knjiga o prvi službi, zgodnji odraslosti in še čem, mi je bila od vseh doslej pravzaprav še najmanj všeč. Ne, ker bi bila slabo napisana, ne, Knausgård je tudi tokrat fenomenalen, zajec tukaj tiči v povsem drugem grmu: obdobje, ki ga opisuje v knjigi, mi enostavno ni blizu, tuja sta mi njegov način razmišljanja in njegovo spopadanje z vsakodnevnimi situacijami. Med neskončnim popivanjem, nerodnimi semi-erotičnimi pripetljaji in (ne)sposobnostjo vklapljanja v maloštevilno skupnost obrobne norveške vasice se nekje v ozadju, v manjšem obsegu, a nič manj intenzivno, še vedno pojavlja oče. Veliko večjo vlogo pa tokrat igra mama.
Preberi več »
Čisto iskreno povedano sem bila po fantastičnih prvem in drugem delu Knausgårdovega Boja prepričana, da ju tretji – ki se v angleškem prevodu glasi Boyhood Island in v katerem pisatelj opisuje svoja otroška in zgodnjepubertetniška leta, ki jih je preživljal na odročnem otoku Tromøy – zlepa ne bo dosegel. A je ravno tako – če ne še kanček bolj – odličen kot njegova predhodnika. Preberi več »
Knausgård me je s svojo neposrednostjo in brutalno iskrenostjo zasvojil že v prvem delu megalomansko zastavljenega šestdelnega serijala in tokrat ni bilo nič drugače. Če je prva knjiga – v angleškem prevodu A Death in the Family, zgodba o težavnem (ne)odnosu z očetom in spopadanjem s čustvi po njegovi smrti, je A Man in Love pripoved o zrelem Knausgårdu, človeku z lastno družino: o Knausgårdu kot očetu, partnerju in pisatelju, ki je sposoben imeti rad in si vseh teh vlog sicer iskreno želi, a se v nobeni od njih ne počuti uspešnega.
Preberi več »
Privlači me mariskaj skandinavskega. Tudi knjige. Sicer ne tiste z brutalnimi umori, ker zaradi njih ne morem zaspat, zato se jim rajši izogibam. Obožujem Paasilinno in Jonassona. In po novem tudi Knausgårda. Zakaj? Ker me je ob branju prvega dela njegove avtobiografije oziroma – morda bolje – necenzuriranih dnevniških zapiskov z naslovom Moj boj neštetokrat zadelo: Točno to sem ničkolikokrat hotela reči, pa nisem našla pravih besed ali Svojih občutkov glede te zadeve sama ne bi mogla bolje opisati ali Kako lahko nekdo v tako specifični situaciji občuti isto kot jaz? Vedno sem mislila, da je z menoj nekaj narobe. Preberi več »
Vem, kako piše Backman in obožujem njegov stil pisanja, ob katerem bralca malodane na koncu vsakega poglavja pusti obviseti na robu prepada. Vživljam se v njegove zgodbe in poistovečam z njegovimi liki, njegova uspešnica Mož z imenom Ove je ena mojih najljubših knjig vseh časov. Privlačita me transparentnost notranjih bojev njegovih protagonistov ter mestoma že skoraj knausgardovsko opisovanje problematike (predvsem) partnerskih odnosov, ob katerih me je že ničkolikokrat zgrabila žalost. Ali tesnoba, če hočete. Iskreno priporočam.
Preberi več »
Nekaj že mora biti na tem severu, da naju nenehno vleče tja. Norveška je bila na mojem seznamu že kar lep čas – konec koncev je to dežela scandi noir kriminalk in globokih, v gosto meglo zavitih fjordov, domovanje domnevnih mističnih bitij in očetnjava Karla Oveja Knausgårda. Z vikend izletom v Oslo in Bergen sva odkljukala še zadnjo skandinavsko, izmed nordijskih držav pa naju enkrat v prihodnosti čaka še Finska. Tako sva zadnji petek v januarju spakirala ročni prtljagi v podobi lahkih nahrbtnikov, se zapeljala na Dunaj, pospremila mami na letalo za Bukarešto, nato pa pozno popoldan končno odpotovala proti severu.
Preberi več »
V letu ali dveh se lahko marsikaj spremeni. Navdušenje nad cestnim kolesarjenjem, na primer. Pred dvema letoma sem v čisto prvem prispevku zapisala, da se v rekreativno bicikliranje, po možnosti takšno v hrib, še nisem pustila prepričati. Zdaj temu ni več tako. V zadnjem letu sem prisopihala na Rakitno, odvozila Sello Ronda in se povzpela na Mangart in – kar je najvažnejše – ob tem resnično uživala. Od mojega prvega zapisa se je spremenil tudi moj odnos do vsakodnevne priprave hrane. Zdaj to počnem z nekoliko več navdušenja, a me še vedno izjemno veseli, da najraje kuha kar on.