vselepoinprav.si

Iz meglene Ljubljane sva pobegnila v s soncem prežete Julijce, pa na vikend roadtrip na Poljsko. Na domačem vrtu sem nabrala za tri pesti zadnjih letošnjih malin, s primorskega konca so v najino malo stanovanje začele romati pošiljke kakijev, granatnih jabolk in kivija, Mr. P. pa je spet leto starejši (od mene). Šele proti koncu meseca se je ravno dovolj shladilo, da sem z najtežje dostopne police v omari zbezala ta tople puloverje.

Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.

Na krstno vožnjo po velikokleški gorski cesti, že drugič letos na Pohorje, nekajkrat na Rožnik in s kolesom v mesto, na kuhinjski polici pa monsteri konkurira nova sorodnica s težko izgovorljivim imenom.

V osrčju pohorskih gozdov, le streljaj od smučišča na Rogli, med krošnjami dreves od sredine septembra stoji lesena, dober kilometer dolga sprehajalna pot. Pot, posejana z igrali za majhne in velike otroke, informacijskimi tablami in didaktičnimi elementi se zlagoma vzpne na višino dvajsetih metrov, njena osrednja točka, širok razgledni stolp s krožno rampo, pa v višino meri še dodatnih sedemnajst metrov. In smo šli, na eno od jesenskih sobot, ko je v celotnem visokogorju kazalo na slabo vreme, ne pa tudi na vzhodu. In nas je dodobra prepihalo, vmes je za nekaj časa celo posijalo sonce, temnim popoldanskim oblakom pa smo ušli le za las.

Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.