vselepoinprav.si

Lotil se je je prvič. Peke kruha z drožmi, namreč. Trajalo je štiri dni in potem je nastalo tole. Na pogled je bil hlebček prav luškan: majhen, z obročkom kroginkrog kot kakšen krof. Le vzhajal je bolj malo. Bil je… užiten. V teh časih hrane pač ne bomo metali stran. V nobenih, pravzaprav. Dva dni kasneje je sledil drugi poizkus. Tudi ta je bil užiten, celo malo bolj kot prvi, ampak rezultat – tako Mr. P. – še vedno ni bil takšen, kot bi moral biti. Kruh se ni podrožil, je nekdo nekje v hecu zapisal. Ni se. Še istega dne je pričel z gojenjem novih droži in te zdaj spet ždijo na pultu. Mogoče v tretje…?

Prav veliko se, sajvsivemozakaj, v preteklih tridesetih dneh ni zgodilo. Po dolgem času mi je v enem mesecu brez večjih premorov spet uspelo prebrati več kot eno knjigo. Popila sem na litre čaja, Mr. P pa kave. Kuhava, prestavljava posodo v omarah, klepetava po telefonu, gledava stare dokumentarne oddaje na nacionalni televiziji. Ne hodim na Rožnik, Mr. P. kolesari v kleti. Nekaj malega bova privarčevala na dizlu. Ampak nekega lepega dne bo spet vse tako, kot je bilo…

Res je bolelo. A ne od solz, niti od smeha. Razumem, da gospod bivši zdravnik ni pisatelj in jasno mi je, da gre za dnevniški zapis in ne za kakšen zahteven vzhodnoevropski roman. A je bila knjiga vseeno kar težko prebavljiva. Morda avtorju delam krivico in so se stvari sfižile s prevodom, a v to hkrati močno dvomim. Tole bo bolelo je skupek dvesto sedemdeset strani neposrečeno napisanih šal in plehkih komentarjev, med katerimi se občasno znajde kakšno zanimivo medicinsko dejstvo (na primer postopek potrjevanja papeževe smrti) ali neroden pripetljaj zdravnikovih pacientk (in pacientov), navadno vključujoč genitalije ali kaj podobno neprijetnega. Zares bolelo je le ob slednjih.

Nekaj že mora biti na tem severu, da naju nenehno vleče tja. Norveška je bila na mojem seznamu že kar lep čas – konec koncev je to dežela scandi noir kriminalk in globokih, v gosto meglo zavitih fjordov, domovanje domnevnih mističnih bitij in očetnjava Karla Oveja Knausgårda. Z vikend izletom v Oslo in Bergen sva odkljukala še zadnjo skandinavsko, izmed nordijskih držav pa naju enkrat v prihodnosti čaka še Finska. Tako sva zadnji petek v januarju spakirala ročni prtljagi v obliki lahkih nahrbtnikov, se zapeljala na Dunaj, pospremila mami na letalo za Bukarešto, se zgražala nad letališčem, nato pa pozno popoldan končno odpotovala proti severu.

Z letalom v Oslo, z vlakom v Bergen, z vzpenjačo na Fløyen, peš na Rundemanen, z ladjo na otoke. Nekajkrat na Rožnik, prvič okrog Doberdobskega jezera in na Cerje. Cvrli so se flancati, pekla pica in delali domači krompirjevi njoki. Zadnji Zafónov iz serije Pokopališče pozabljenih knjig je top.