vselepoinprav.si

Na festival čokolade, kakopak. Medtem ko je lokomotiva svoji starosti primerno zamujala krepke pol ure, je Mr. P. že v Ljubljani pretaknil celotno notranjost in izpostavil vse detajle v les oblečenega vagona: usnjene pasove na oknih, dvonadstropne poličke za prtljago, lesene čepke na zavesah, pa sistem za uravnavanje temperature, debelino sten, črno premazana tla in še kaj. Ko smo po dobri uri vožnje prisopihali v Radovljico, je bil festival že v polnem teku, lomljenje največje čokolade zamujeno in preden se je Linhartov trg po kosilu dokončno napolnil s sladkorja željnimi obiskovalci, sva tudi midva naredila hiter, a produktiven obhod po stojnicah.

Na Igriški ulici, v četrtem nadstropju Malega nebotičnika, se nahaja tole stanovanje. Meri petinsedemdeset kvadratnih metrov, skupaj z balkonom, ki se konča za zaobljenim vogalom stavbe, zgrajene leta triintrideset prejšnjega stoletja, pa še nekaj kvadratnih metrov več. Par, ki stanuje tam, si je stanovanje, do nedavnega še v prvotnem, ne najbolje vzdrževanem stanju, s pomočjo dveh mladih arhitektov uredil na novo. Pri tem so poskušali ohraniti čim več avtentičnih kosov, hkrati pa v stanovanje vnesti nekaj svežine. Mislim, da jim je odlično uspelo.

Po Barju s kolesom, z motorjem v Kočevje, enkrat v Julijce, drugič v Karavanke. Zimska Berta je odšla na poletno spanje in v službo se spet vozim z L. bajkom. Na Rožniku strežejo sezonski regrat s krompirjem, pri biotehniški fakulteti že cvetijo talepe češnje, Golovec pa je lahko odlično izhodišče za večurne sobotne sprehode.

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Prvi pomladni vikend bi bil kar zadeva vreme težko bolj kičast, a naju zaradi skokov v Planici in posledično visoko koncentracijo izletnikov na Gorenjskem nekako ni vleklo v hribe. V soboto sem z Rozi obrisala zimski prah in z Mr. P.-jem sva odvozila prvo letošnjo Barjanko. V nedeljo je bil Mr. P. tisti, ki je brisal prah in ko je bilo njegovo jekleno kljuse pripravljeno, sva se zapeljala en testni krog. Skrajno južna destinacija: Kočevje.