vselepoinprav.si

Z motorjem, peš po snegu, z avtom in, se razume – s kolesom – vse to sva že sprobala, ker je to pač tak hrib: ne preblizu in ravno prav daleč, da je zanimiv za takšne in drugačne vzpone, v vsakem letnem času. Z biciklom ga je Mr. P. prekolesaril že z vseh možnih smeri in to ne le po enkrat. Jaz sem ga z ene, najlažje, samo enkrat in to bo za nekaj časa kar dovolj. Poleg tega je tam gori, na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja, najlepše takrat, ko zapade sneg in se visoke smreke odenejo v puhaste plašče, pohodne poti pa zamenja globoka bela gaz. Tak čas je zdaj. Pa še gneče ni nobene.

Ko je bil objavljen naslov nove knjige, sem zavila z očmi. Pa ja ne še v leposlovju. Potem sem jo dobila na posodo in začela brati. Bilo je neizogibno – ta presneta reč mi očitno tudi tukaj ne bo dala miru. In sem jo prebrala. A naslova pri najboljši volji še danes ne znam prepričljivo povezati s kriminalno zgodbo, ki bi nekako morala biti osrednja tema in po kateri se knjigi konec koncev naslov tudi dodeli.

Volvič pa hribi pa hribi pa volvič – to je povzetek letošnjih všečkov mojega Instagram profila. Precej podobno kot lani, čeprav letošnje leto v resnici nima primere. A nekaj se je v teh čudnih dvanajstih mesecih kljub temu uspelo zgoditi in – to je že stalna praksa – naj instagramabilnih devet fotk se ne sklada nujno z mojimi devetimi najljubšimi zapisi tega leta. Slednji sledijo spodaj.  

Vem, kako piše Backman in obožujem njegov stil pisanja, ob katerem bralca malodane na koncu vsakega poglavja pusti obviseti na robu prepada. Vživljam se v njegove zgodbe in poistovečam z njegovimi liki, njegova uspešnica Mož z imenom Ove je ena mojih najljubših knjig vseh časov. Privlačita me transparentnost notranjih bojev njegovih protagonistov ter mestoma že skoraj knausgardovsko opisovanje problematike (predvsem) partnerskih odnosov, ob katerih me je že ničkolikokrat zgrabila žalost. Ali tesnoba, če hočete. Iskreno priporočam.

Časi so pač taki, da lahko tisti hriboljubci, ki živimo v Ljubljani, nad belimi vrhovi naših najvišjih vršacev vzdihujemo kvečjemu s kakšnega bližnjega hriba ali višje ležečega nadstropja proti severu obrnjenega stanovanja. A najina garsonjera gleda na jug, na prav vse od prvih pa je vsled taiste situacije trenutno takšen naval, da je že sama misel na to vse prej kot privlačna. Pa sva odprla zemljevid in se, hočeš nočeš, osredotočila na tiste manj obljudene, bolj položne, pretežno gozdnate površine v okolici Ljubljane.