vselepoinprav.si

Ko sem pred dobrimi tremi leti objavila prvi pa tudi edini zapis o Barjanki, sem bila v cestnem kolesarjenju še popolna začetnica. Vzponi so mi bili španska vas, pravilno nisem znala odvoziti niti najmanjših klancev, pri spustih sem preveč in predolgo stiskala zavore. V lažjo sem prestavljala prepozno, zaradi česar je padla marsikatera sočna. Ob postankih sem se občasno spozabila, da je pred sestopom iz pedal najprej potrebno odpeti čevlje. A vse to so začetniške napake.

Kot pijanec plota. Tako sva se več kot mesec dni držala navodil o (ne)prehajanju v druge občine. Tu in tam sem jo mahnila v podrožniško hosto, Cankarjevem vrhu pa se še vedno najraje kar izognem. Ko sva raziskala že malodane vsako viško gozdno stezico, sva odprla zemljevid in odkrila Klobuk, štiristo enainštirideset metrov visok hrib na zahodnem robu Ljubljane.

Preizkusila sva nekaj novih receptov in izboljšala stare. Peka kruha z drožmi napreduje počasi, a z andahtjo. Velikonočna jajca sva letos barvala s kurkumo in tempera barvicami. Po Rožni dolini se sicer precej rada sprehajam, a Golob še vedno ostaja na dnu lestvice domačih. Mr. P. bi cimetove polžke zdaj delal kar vsak vikend, moja nova najljubša domača sladica pa so po novem kroglice s kavo.

Z ovsenimi kosmiči, kakavom v prahu, kokosovo moko in kančkom espressa. Slednjega je v kroglicah resnično le za vzorec, a jim ravno ta daje tisti pravi, kavnat okus. Bistveno manj se okušata puter in cuker, a je enega in drugega v tako majhni količini mase enormno veliko. Ampak to so malenkosti in zdaj ni pravi čas za kulinarično skrupuloznost.

Nisva jih delala prvič, so bili pa prvikrat točno takšnega okusa kot tisti na Švedskem. Testo je vzhajalo kar v hladilniku in ga je bilo na koncu za dve rundi, pa sva jih pač jedla dva dni zapored. V zameno za velikonočno potico sem jih nekaj pustila tudi na pragu gospe L., najboljše sosede na svetu. Potem je bilo obema slabo.