Velikonočni

Ker doma ne držim zalog praškov za barvanje velikonočnih jajc in ker sva obisk trgovin sajvsivemozakaj zmanjšala na tiste zares nujne izhode, se je bilo letos potrebno pač znajti drugače, natančneje s tubo bele tempere in žlico kurkume. Najboljša soseda na svetu nama je pred vrata položila par kosov potice, Mr. P. pa se je, ko je slednja pošla, lotil še cimetovih polžkov. Zajtrk z domačimi – tistimi doma in onimi po svetu – je letos potekal virtualno.

Več »

Tadej Golob: Dolina rož

Tudi nekdanji superpolicist, zdaj novopečeni zasebni detektiv Taras Birsa, si mora kdaj pa kdaj vzeti čas zase. In kaj takrat počne? Kolesari po Polhograjcih, teka po Rožniku in dolini pod njim, za šalo prebira članke v nemških časopisih in Ano Karenino. Slednjo zaenkrat še slovenščini.

Več »

Z drožmi

Lotil se je je prvič. Peke kruha z drožmi, namreč. Trajalo je štiri dni in potem je nastalo tole. Na pogled je bil hlebček prav luškan: majhen, z obročkom kroginkrog kot kakšen krof. Le vzhajal je bolj malo. Bil je… užiten. V teh časih hrane pač ne bomo metali stran. V nobenih, pravzaprav. Dva dni kasneje je sledil drugi poizkus. Tudi ta je bil užiten, celo malo bolj kot prvi, ampak rezultat – tako Mr. P. – še vedno ni bil takšen, kot bi moral biti. Kruh se ni podrožil, je nekdo nekje v hecu zapisal. Ni se. Še istega dne je pričel z gojenjem novih droži in te zdaj spet ždijo na pultu. Mogoče v tretje…?

Marec

Prav veliko se, sajvsivemozakaj, v preteklih tridesetih dneh ni zgodilo. Po dolgem času mi je v enem mesecu brez večjih premorov spet uspelo prebrati več kot eno knjigo. Popila sem na litre čaja, Mr. P. pa kave. Kuhava, prestavljava posodo v omarah, klepetava po telefonu, gledava stare dokumentarne oddaje na nacionalni televiziji. Ne hodim na Rožnik, Mr. P. kolesari v kleti. Nekaj malega bova privarčevala na dizlu. Ampak nekega lepega dne bo spet vse tako, kot je bilo…

Adam Kay: Tole bo bolelo

Res je bolelo. A ne od solz, niti od smeha. Razumem, da gospod bivši zdravnik ni pisatelj in jasno mi je, da gre za dnevniški zapis in ne za kakšen zahteven vzhodnoevropski roman. A je bila knjiga vseeno kar težko prebavljiva. Morda avtorju delam krivico in so se stvari sfižile s prevodom, a v to hkrati močno dvomim. Tole bo bolelo je skupek dvesto sedemdeset strani neposrečeno napisanih šal in plehkih komentarjev, med katerimi se občasno znajde kakšno zanimivo medicinsko dejstvo (na primer postopek potrjevanja papeževe smrti) ali neroden pripetljaj zdravnikovih pacientk (in pacientov), navadno vključujoč genitalije ali kaj podobno neprijetnega. Zares bolelo je le ob slednjih.