V Trst na kavo

V Trstu sem bila nazadnje, ko je najbolj avanturistična članica naše družine s tamkajšnjega letališča potovala v Španijo. Let je bil večerni, mi pa smo se od doma odpravili že zgodaj dopoldan. Med drugim tudi zato, da bi na Ponterošu spili kavo. Več »

Menina planina

Predviden enourni sprehod po planini, ki se je zaradi nepredvidenih zimskih razmer spremenil v peturno gazenje po snegu. A je bil že po pol ure hoje – takoj ko se je na Biba planini pokazalo sonce in se je za nami odprl razgled na megleno ljubljansko kotlino – ves začetni trud poplačan. Nadaljevali smo proti koči na Menini planini, kjer nam je zgovoren začasni/nadomestni/zimski oskrbnik postregel z joto in klobaso in nas nato čez Vivodnik, najvišjo točko planine z lesenim razglednim stolpom, usmeril na krožni spust do izhodišča. Več »

Mačja hiša

Ko sva s sestro še živeli doma, nikoli nismo imeli mačk, le enega zelo zvestega psa, nemškega ovčarja Rika, ki je z nami preživel vseh štirinajst let svojega življenja. Potem sva se odselili, najini mesti (in najini sobi) pa so zapolnili trije najdeni mačji bratje in ena osirotela frojlajn, če štejem le tiste, ki smejo v hišo. Zunanjih, vaških, je na hišnem pragu vsak dan vsaj še enkrat toliko.   Več »

Črna gora: morje, hribi in doline

Založeni z burekom in sirnicami smo se, nekoliko otožnih pogledov, hkrati pa v nestrpnem pričakovanju nadaljnjih dogodivščin, iz Sarajeva odpravili že pred osmo zjutraj. Na poti smo se ustavili v kraju Tjentište v dolini Sutjeske, kjer stoji mogočen, po okoliških hribih oblikovan spomenik, posvečen žrtvam slavne zgodovinske bitke, nato pa se vrnili na glavno cesto, ki je kmalu postajala vedno bolj ozka, ovinkasta, mestoma pa tudi precej luknjasta. Hiš in naselij je bilo vse manj, česar pa ne morem trditi za živali: srečevali smo črede ovac, tu in tam kakšno kravo in vaškega psa, na nekem ovinku pa se je mimo nas sprehodil celo zajeten pujs. Pri Šćepan Polju, tam, kjer se reki Tara in Piva združita v Drino, smo ob dveh popoldan prečkali črnogorsko mejo. Več »

Norčije na Cerkniškem jezeru

Zima na Cerkniškem jezeru zna biti sila zabavna. Lahko se, na primer, drsate po zaledenelih lužah, posejanih po s snegom prekritih poljih. Se po uhojeni gazi sprehajate med jezerci modrozelene vode, do onemoglosti slikate dih jemajočo pokrajino in opazujete velike kose ledu, kako počasi in neslišno polzijo v vodo. Se na tem ali onem ovinku z glavo naprej povsem sproščeno vržete v sneg, ob tem pa z malo sreče naletite še na zasnežen čoln sredi polja.
Več »