Vselepoinprav je blog o potepanjih, izletih in potovanjih, zanimivih mestih in mestnih ulicah, knjigah, revijah ter o branju nasploh, o jezikih, kavah, kavarnah in drugačnih trgovinah, čevljih in kolesih, vintage kosih pohištva in drugih izdelkih iz druge roke, dobri hrani, vsakdanjih dogodivščinah, življenjskem slogu in osebnem pogledu na svet.
Tokratna epska tura je bila predvidena v dveh etapah z začetkom in koncem v Škofji Loki. Ker je bil moj standardni delovni stroj čisto po moji krivdi v okvari, sem pogumno sedel na »hubba bubbo«, ki slovi po rahlo težjih prenosih. Kako ti prenosi izgledajo v praksi, sem stestiral že enkrat prej, na krajšem vzponu na Rakitno in bilo je kar znosno. Bom že nekako, sem si rekel.
Več »
1. Ker se ji vedno da kaj počet. Sploh, če odraščaš na odmaknjenem slovenskem podeželju, kjer ni prav veliko otrok tvoje starosti, je sestrina animacija ključnega pomena. Starejši sestri se v zgodnjem otroštvu vedno da: gonit okrog s kolesi, gradit bunkerje iz suhih vej v gozdu, se slikat med maminimi rožami, peljat psa na sprehod, reševat križanke na travi, sestavljat puzzle, gledat družinske albume in VHS kasete, pospravljat omaro, probavat mamine čevlje.
Več »
Praznovanje prvega maja je v Evropi izjemno pomembno. Je tisti idealni čas, ko je vreme dovolj lepo za organizacijo druženj na prostem. Pride s šolskimi počitnicami, dopustom ali vsaj s podaljšanim vikendom. V pripravah na praznovanje – ali kakorkoli bi se že reklo času pred praznikom, ko s(m)o vsi v zanosu zaradi nekaj prihajajočih prostih dni, četudi se nihče dejansko ne pripravlja na praznovanje – začutimo vseh vrst nostalgij. Na našem delu Evrope je prevladujoča tista, osnovana na socialistični zapuščini; mednarodni praznik dela za generacijo mojih staršev pomeni zborovanja, sindikalne izlete in kresovanja. Posredno tudi moja nostalgija, čeprav osnovana dolgo po socializmu, korenini v tem. Več »
To je bila ena posebnih nedelj ob prebiranju Mladine, ki mi jo občasno ljubeznivo pošiljata Lea in Matej, v obloženi poštni kuverti, skupaj z glasilom Mestne občine Ljubljana (to bolj za šalo), fresh vlp stikerji in paketom barkafeja. Kot ponavadi me je branje zaneslo v premišljanje o tukaj in o tam, daleč stran. Več »
Prva resna tura v novem letu me je popeljala v Tržaški zaliv, na toplo, na morje in na sonce. Štart je bil v Štorjah, kjer je pred gostiščem Skok prav prikladno parkirišče. Preko Sežane sem se zapeljal na italijansko stran. Prečkanje tega mejnega prehoda je prav bizarno, saj se spustiš iz rondoja na regionalni cesti neposredno na zaključek hitre ceste, ki je bila še nekaj metrov prej avtocesta. Potem moraš, da prideš na pravo smer proti Opčinam, prečkati štiri pasove s skrajno desnega na skrajno levega. Opčinam je sledil Prošek, kjer se mi je odprl razgled na Trst in Jadransko morje, potem pa sem se spustil čisto do obale.