Tokratna epska tura je bila predvidena v dveh etapah z začetkom in koncem v Škofji Loki. Ker je bil moj standardni delovni stroj čisto po moji krivdi v okvari, sem pogumno sedel na »hubba bubbo«, ki slovi po rahlo težjih prenosih. Kako ti prenosi izgledajo v praksi, sem stestiral že enkrat prej, na krajšem vzponu na Rakitno in bilo je kar znosno. Bom že nekako, sem si rekel.
Preberi več »
1. Ker se ji vedno da kaj počet. Sploh, če odraščaš na odmaknjenem slovenskem podeželju, kjer ni prav veliko otrok tvoje starosti, je sestrina animacija ključnega pomena. Starejši sestri se v zgodnjem otroštvu vedno da: gonit okrog s kolesi, gradit bunkerje iz suhih vej v gozdu, se slikat med maminimi rožami, peljat psa na sprehod, reševat križanke na travi, sestavljat puzzle, gledat družinske albume in VHS kasete, pospravljat omaro, probavat mamine čevlje.
Preberi več »
Praznovanje prvega maja je v Evropi izjemno pomembno. Je tisti idealni čas, ko je vreme dovolj lepo za organizacijo druženj na prostem. Pride s šolskimi počitnicami, dopustom ali vsaj s podaljšanim vikendom. V pripravah na praznovanje – ali kakorkoli bi se že reklo času pred praznikom, ko s(m)o vsi v zanosu zaradi nekaj prihajajočih prostih dni, četudi se nihče dejansko ne pripravlja na praznovanje – začutimo vseh vrst nostalgij. Na našem delu Evrope je prevladujoča tista, osnovana na socialistični zapuščini; mednarodni praznik dela za generacijo mojih staršev pomeni zborovanja, sindikalne izlete in kresovanja. Posredno tudi moja nostalgija, čeprav osnovana dolgo po socializmu, korenini v tem. Preberi več »
To je bila ena posebnih nedelj ob prebiranju Mladine, ki mi jo občasno ljubeznivo pošiljata Lea in Matej, v obloženi poštni kuverti, skupaj z glasilom Mestne občine Ljubljana (to bolj za šalo), fresh vlp stikerji in paketom barkafeja. Kot ponavadi me je branje zaneslo v premišljanje o tukaj in o tam, daleč stran.
Preberi več »
Prva resna tura v novem letu me je popeljala v Tržaški zaliv, na toplo, na morje in na sonce. Štart je bil v Štorjah, kjer je pred gostiščem Skok prav prikladno parkirišče. Preko Sežane sem se zapeljal na italijansko stran. Prečkanje tega mejnega prehoda je prav bizarno, saj se spustiš iz rondoja na regionalni cesti neposredno na zaključek hitre ceste, ki je bila še nekaj metrov prej avtocesta. Potem moraš, da prideš na pravo smer proti Opčinam, prečkati štiri pasove s skrajno desnega na skrajno levega. Opčinam je sledil Prošek, kjer se mi je odprl razgled na Trst in Jadransko morje, potem pa sem se spustil čisto do obale.
Ko sem se pred nekaj leti s prijatelji iz Kalifornije prvič odpravil na Mangartsko sedlo, si niti slučajno nisem mislil, da bom postal skoraj stalni gost. Sploh pa ne s kolesom. Ko sem takrat opazoval kolesarje, reveže, ki so se trpinčili po nepopustljivi strmini do vrha, sem se spraševal, če so pri zdravi pameti. Kolesarji smo malo usekani, kajti leto kasneje sem si kupil specialko in ni minilo dosti časa, da sem še isto poletje rinil gor s Tomažem in z užitkom brcal pedala. Dobro, saj je naporno. Precej. Vse zavisi od kondicije in koliko kilometrov imaš že v riti tisti dan. Ampak kljub temu mi nikoli ni bilo žal. Preberi več »
Tako nekako kot na fotografiji se v mojih vnaprejšnjih predstavah slika Sicilija – kamnita, v barvah, spranih od sonca. Izza vogla prihajata dva vojaka in z njima mladi Michael, ki bo vsak čas srečal Apolllonio Vitelli-Corleone in zgodila se bo ljubezen na prvi pogled. Ja, težko bi šlo brez te reference in tudi metafora ustrezno povzame občutke prvega potovanja na Sicilijo.
Preberi več »
Nekaj tednov nazaj sem spakiral prenosnik in kolo ter za nekaj dni prestavil pisarno v Hermanov hram na prelazu Predel. Tam je bil namreč Tomaž tisti teden na dopustu in me je, isto kot lani, povabil, da se mu za nekaj dni pridružim. Predel je idealno izhodišče za alpske kolesarske ture, saj so v neposredni bližini vse najlepše gorske ceste v slovenskih Alpah, primer Mangartsko sedlo in Vršič. Prav tako se iz tam človek lahko poda tudi na italijansko stran, najbližja, recimo, je Sella Nevea, nad njo pa prekrasen Altopiano del Montasio.
Preberi več »
Stalni zasedbi se je to pot pridružil še Gianni, ki se je že do Kranjske Gore trmasto pripeljal s kolesom. S tamkajšnjega parkirišča smo takoj zavili na Ciclovio Alpe Adria. Kolesarska avtocesta, ki poteka po trasi bivše ozkotirne železnice in ki vodi od Jesenic preko Trbiža, se vije čez jeklene mostove in skozi v skalo vklesane predore vse do Trsta. Veliko bivših postaj še stoji in so posebej za kolesarje pretvorjene v kavarne. V Ugovizzi smo se na kavi in kokakoli ustavili tudi mi. Preberi več »