vselepoinprav.si

S kolesom sva jo mahnila na Turjak, pa na Pasjo ravan in na Bloke. Na jutro mojega rojstnega dne sva se sprehajala po spokojni dolini Krma. V tivolskem rozariju so vrtnice letos cvetele lepše kot kdaj koli prej, v sežanskem botaničnem vrtu pa so kot nore buhtele hortenzije. Konec meseca so naju mati povabili na obiranje malin in češenj. Nabirala sem jaz, Mr. P. je pa bolj zobal.

Za prvo kolesarsko v sezoni si vedno izberem Barjanko, ker tako vsako leto vem, pri čem sem. Rožniške stezice sem to pomlad po sili razmer zamenjala s tistimi manj obljudenimi na Klobuk, dvakrat sva se noge sprehodit odpravila okrog novoodkritega Gradiškega jezera. Po zelo (pre)dolgem času sva jo v hribe mahnila šele konec meseca in to kar dvakrat in obakrat v Karavanke. Najlepša ljubljanska je trenutno džamija, najboljši domač pa bo vedno frišen bezgov sirup.

Preizkusila sva nekaj novih receptov in izboljšala stare. Peka kruha z drožmi napreduje počasi, a z andahtjo. Velikonočna jajca sva letos barvala s kurkumo in tempera barvicami. Po Rožni dolini se sicer precej rada sprehajam, a Golob še vedno ostaja na dnu lestvice domačih. Mr. P. bi cimetove polžke zdaj delal kar vsak vikend, moja nova najljubša domača sladica pa so po novem kroglice s kavo.

Prav veliko se, sajvsivemozakaj, v preteklih tridesetih dneh ni zgodilo. Po dolgem času mi je v enem mesecu brez večjih premorov spet uspelo prebrati več kot eno knjigo. Popila sem na litre čaja, Mr. P. pa kave. Kuhava, prestavljava posodo v omarah, klepetava po telefonu, gledava stare dokumentarne oddaje na nacionalni televiziji. Ne hodim na Rožnik, Mr. P. kolesari v kleti. Nekaj malega bova privarčevala na dizlu. Ampak nekega lepega dne bo spet vse tako, kot je bilo…

Z letalom v Oslo, z vlakom v Bergen, z vzpenjačo na Fløyen, peš na Rundemanen, z ladjo na otoke. Nekajkrat na Rožnik, prvič okrog Doberdobskega jezera in na Cerje. Cvrli so se flancati, pekla pica in delali domači krompirjevi njoki. Zadnji Zafónov iz serije Pokopališče pozabljenih knjig je top.