Peščica najljubših: Jonas Jonasson

Težko bi rekla, da je bila satira že od nekdaj ena mojih ljubših knjižnih zvrsti. Pravzaprav ji, dokler nisem pred nekaj leti odkrila na svojstven način zabavnih zgodbic finskega pisatelja Arta Paasilinne, nisem posvečala pretirane pozornosti. A knjige (po pisanju in še čem) vedno bolj slavnega Finca so na domače – torej slovenske in moje – knjižne police kapljale ena za drugo, sčasoma v vse pogostejših intervalih. Nato se je pojavil Šved Jonasson s svojim prvencem o stoletniku, ki na dan svoje rojstnodnevne zabave spleza skozi okno doma za ostarele in izgine. Moj humoristični knjižni okus je v trenutku poskočil z enega na dva Skandinavca, moja knjižna polica pa bo vsak hip začela pokati po šivih. Ali spojih, če hočete. Navajam peščico razlogov, zakaj.

Več »

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Ne spomnim se, ob kateri knjigi mi je šlo nazadnje tolikokrat na jok. Pa tega ne pripisujem le vsebini, čeprav je ta žalostna že sama po sebi, temveč predvsem briljantno zastavljenemu načinu pisanja, stavkih z neobičajnim vrstnim redom in prvoosebni pripovedi, ob kateri ima človek občutek, da je del zgodbe ali pa da jo doživlja kar sam.

Več »

Arto Paasilinna: Gromska strela

Ko Gromovnik, vrhovni poglavar finskih bogov, na zemljo pošlje svojega lepega sina Rutjo, se med finskimi (ne)verniki zgodi prava revolucija in nič ni več tako, kot je bilo. Rutja zavzame podobo starinarja Sampse Ronkainena, ta pa se začasno naseli v kleno telo mladega boga. Skupaj odpreta prav posebno umobolnico in s pomočjo gromske strele začneta spreobračati deloma krščanski, večinoma pa ateistični finski narod v pravo, staro finsko vero.

Več »

Tadej Golob: Dolina rož

Tudi nekdanji superpolicist, zdaj novopečeni zasebni detektiv Taras Birsa, si mora kdaj pa kdaj vzeti čas zase. In kaj takrat počne? Kolesari po Polhograjcih, teka po Rožniku in dolini pod njim, za šalo prebira članke v nemških časopisih in Ano Karenino. Slednjo zaenkrat še slovenščini.

Več »

Adam Kay: Tole bo bolelo

Res je bolelo. A ne od solz, niti od smeha. Razumem, da gospod bivši zdravnik ni pisatelj in jasno mi je, da gre za dnevniški zapis in ne za kakšen zahteven vzhodnoevropski roman. A je bila knjiga vseeno kar težko prebavljiva. Morda avtorju delam krivico in so se stvari sfižile s prevodom, a v to hkrati močno dvomim. Tole bo bolelo je skupek dvesto sedemdeset strani neposrečeno napisanih šal in plehkih komentarjev, med katerimi se občasno znajde kakšno zanimivo medicinsko dejstvo (na primer postopek potrjevanja papeževe smrti) ali neroden pripetljaj zdravnikovih pacientk (in pacientov), navadno vključujoč genitalije ali kaj podobno neprijetnega. Zares bolelo je le ob slednjih.