George Orwell: 1984

Pravzaprav ne vem, zakaj sem z branjem te klasike odlašala tako dolgo. Posrkala me je vase že po prvih nekaj stavkih in če ne bi imela drugih obveznosti, bi jo brez dvoma prebrala v enem popoldnevu. 1984 je ena od tistih knjig, ki tako prevzamejo, da protagonistova osuplost in groza, nevede izrisani na bralčevem obrazu, presenetita ne le njega samega, temveč tudi nič hudega sluteče (in manj zahtevno čtivo čitajoče) bitje poleg njega. Ena od tistih, ki ti še več dni zatem, ko si jih že pospravil na polico, ne dajo miru. Nazadnje se mi je to zgodilo pri Gaarderjevem Zofijinem svetu. Ni slab občutek, le nekoliko srhljiv.

Pižama: Slolvenski klasiki

Ob branju Gorenčeve mojstrovine vas bo v najslabšem primeru prijelo, da greste še enkrat prebrat celoten Cankarjev opus. Al’ pa vsaj Prešernov. Vsaj mene je. Močno priporočam. Pa še knjiga leta je.

Alexander McCall Smith: Precious and Grace

Zdravega bocvanskega razuma in mccallovskega humorja ne manjka niti v (že) sedemnajsti knjigi serije Prva damska detektivska agencija, v kateri se še vedno tradicionalno grajena Mma Ramotswe in njena sedaj samooklicana so-direktorica, Mma Makutsi, ukvarjata z vprašanjem odpuščanja starih zamer, tudi v zvezi z njuno večletno neprijateljico Violet Sephotho. Več »

32. slovenski knjižni sejem

Je bil to sobotno dopoldne prav lepo zagužvan, kar je – se razume – naravnost super. Če je bilo vsled tega vsaj eno ljubljansko nakupovalno središče danes za spremembo manj nabasano, pa sploh odlično. Z očki in mamicami in dedki in babicami, ki so svojim malim nestrpnežem hiteli kupovati Čohove Čoharije in najnovejšega Harrya Potterja pa z bivšimi predsedniki z vnučki ob strani ter Adijem Smolarjem, ki je prepeval nekje v ozadju o rolici papirja, sem se počasi, a uspešno pregnetla skozi vsa tri nadstropja.

Več »

Karl Ove Knausgård: Moj Boj, prvič

Privlači me mariskaj skandinavskega. Tudi knjige. Sicer ne tiste z brutalnimi umori, ker zaradi njih ne morem zaspat, zato se jim rajši izogibam. Obožujem Paasilinno in Jonassona. In po novem tudi Knausgårda. Zakaj? Ker me je ob branju prvega dela njegove avtobiografije oziroma – morda bolje – necenzuriranih dnevniških zapiskov z naslovom Moj boj neštetokrat zadelo: Točno to sem ničkolikokrat hotela reči, pa nisem našla pravih besed ali Svojih občutkov glede te zadeve sama ne bi mogla bolje opisati ali Kako lahko nekdo v tako specifični situaciji občuti isto kot jaz? Vedno sem mislila, da je z menoj nekaj narobe. Več »

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko