vselepoinprav.si

Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.  

Težko bi izbrala en del Islandije, ki mi je najbolj prirasel k srcu, en dan, ki smo ga do tistega trenutka preživeli na potovanju, ali celo eno od mnogoterih islandskih naravnih lepot, a ko smo v sredo, natanko en teden po tem, ko smo pristali na keflaviškem letališču, zapuščali severni del otoka in vozili proti zahodu, mi je bilo kar malo težko. Deloma zato, ker smo že zdavnaj vstopili v drugo polovico naše popotniške dogodivščine, brez dvoma pa tudi zato, ker smo se poslavljali od zares dih jemajoče regije.

Ko smo se iz kanjona Stuðlagil vrnili nazaj na glavno cesto, se je pred nami odprl meni najlepši odsek krožne ceste doslej: dobrih sedemdeset kilometrov smo vozili po temno sivem asfaltu, ki ga je sprva obdajala prostrana črna ravnina, nato s travo porasla gorska veriga, ob tem pa nas je ves čas grelo prijetno popoldansko sonce. Vstopali smo v severovzhodni del Islandije, počutila pa sem se, kot da smo na nekem drugem planetu. Nato je temno pokrajino zlagoma zamenjal svetel pesek in ko smo znova skrenili na makadam, je začelo rahlo rositi. To je bil prvi in edini pravi dež v vseh dvanajstih dneh, ki smo jih preživeli na otoku.

Črne plaže, mahovnata polja lave in neobljudena hribovja na jugu Islandije so name naredili tako močan vtis, da se mi je zdelo, da lepša pokrajina pač ne more obstajati. A ko smo se pomikali proti vzhodni regiji in nam je najprominentnejši islandski ledenik začel kazati svoje bele jezike, se mi je pred očmi znova odprl nov svet: drugače lep, drugače čaroben, drugače rajski.    

Četrti dan našega potovanja smo zapustili Reykjavík in začeli tisti pravi islandski roadtrip. Bil je to prvi, južni odsek dobrih tisoč tristo kilometrov dolge krožne ceste, ki smo se je lotili v nasprotni smeri urinega kazalca. Prtljažnika naših dveh Dusterjev sta bila polna skoraj do stropa, za kar je bilo krivo dejstvo, da se je bilo treba založiti s hrano za naslednjih nekaj dni, vključno z dvanajstimi cimetovimi polžki, vsled katerih smo se še zadnjič zapeljali skozi prestolnico in za katere smo odšteli skoraj toliko kot za škatlo špecerije v enem od cenovno ugodnejših supermarketov. To je bila ena (pravzaprav pa kar edina) rešitev, s katero smo vsaj malo nižali sicer precej visoke stroške počitnikovanja na Islandiji.