vselepoinprav.si

Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: dolga pot nazaj

Po slabih osmih letih se tisoč dvesto petdeset kilometrov in v povprečju štirinajst ur vožnje pravzaprav sploh ne zdi več tako zelo daleč. Danes se pač usedemo v avto in gremo. Čas potovanja je načeloma odvisen od treh stvari: števila postankov (ki so navadno pogojeni s številom potnikov pa tudi vozil), gneče na cestah in najbolj obljudenem madžarsko-romunskem mejnem prehodu (ta je tam praktično neizogibna), konec koncev pa tudi od vozila samega. Sicer se je za najbolj udobnega doslej izkazal najin zvesti Šved, a tudi z malo rdečo Dacio se da na tako dolgo pot in v resnici je prav zabavno. A tokrat je bilo to njeno poslednje potovanje, njen šestnajsturni spomladanski labodji spev.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje

Na morje: sprehod po Zdobi in skok v Gradež

Vedno se rada potepam po obali Tržaškega zaliva, še posebej zgodaj spomladi, ko še ni gneče, vročine ali obojega. Že pred leti mi je k srcu močno prirasel Naravni rezervat ob izlivu Soče z vsemi svojimi preraščenimi stezami, naplavljenim lesom in sumljivo šumečim trstičjem vred. Tako sva na velikonočni ponedeljek spet vozila po dolgi, ravni cesti, vzdolž katere so se nizale samotne kmetije, za njimi pa so se raztezala zelena polja in do popolnosti urejene njive. Pihalo je, a me to ni motilo. Končno sem bila nazaj.

Preberi več »
Malo dlje  |  Nizozemska

En popoldan v Amsterdamu

To ni bilo zasebno potovanje, zato za raziskovanje mesta, kaj šele njegove širše okolice, v resnici nisem imela nobenega časa. Potem se je zadnji dan, spontano in povsem nepričakovano, kot se to v takih situacijah rado primeri, odprlo okno z nekaj prostimi urami in zgodile sta se dve stvari: kratek izlet na sever in še krajši obisk mestnega središča.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje

Na morje: po sledeh naših ribičev

Ni se zgodilo prvič, da naju je prispevek v eni od oddaj informativno-izobraževalnega programa nacionalne televizije tako zelo navdušil, da sva predstavljeno lokacijo nemudoma dodala na nenehno rastoči, nikoli dokončan seznam še neosvojenih hribov, manj znanih in še manj obljudenih krajev ter bližnjih in malo manj bližnjih držav, ki bi si jih želela obiskati, po možnosti v ne tako daljni prihodnosti. To je razmeroma dolg spisek, na katerem se ves čas pojavljajo nova imena, sem ter tja pa nama kakšnega od njih uspe tudi odkljukati. Osmi februar je bil dan, ko sva naredila eno od kljukic.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: blatni vulkani, rudnik soli in lepa modra Donava

Lanski božič so oni prišli k nam in skupaj smo v Brezju preživeli pol decembra in še prvo polovico januarja. Letos sva za praznike midva obiskala njih. To je bil njihov prvi božič v novi hiški in imeli smo vse, kar se za tako priložnost spodobi: velikansko smreko z raznobarvnimi okraski, pod njo pa kopico daril, majhnih in velikih, vključno z leseno železnico, ki se je izpod smreke vila po celi dnevni sobi. Jedlo se je ves čas in to ne malo, sarme so bile na meniju vsaj petkrat. Po novem letu smo se – z darili, ki jih še nismo odprli in dobrotami, ki jih nismo uspeli pojesti – napakirani v dva avtomobila, skupaj odpravili v Slovenijo. A vmes se je zvrstilo deset pestrih dni, v katere nam je uspelo vriniti celo nekaj izletov.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje

V naročju Visokih Tur: po dolini Gschlöss do ledenika Schlatenkees

Potem ko sva šla julija za dva dni in enkrat prespat v Visoke Ture, sem si prisegla, da sva se na tako lepo in tako oddaljeno lokacijo zadnjič odpravila samo za eno noč, ker mi je potem vsakič znova žal, da je treba naslednji dan že domov. Na predpraznični oktobrski petek, po službi, torej že krepko v večer, sva rezervirala prenočišče na domačiji v Leogangu. Ker sva lovila zadnje trenutke in ker so se tudi pri naših severnih sosedih začenjale jesenske počitnice, prav veliko možnosti pri izbiri lokacije nisva več imela, a se je vseeno nekaj našlo. In to za dvakrat prespat.

Preberi več »
Francija  |  Malo dlje

Z avtom po Franciji: divja Bretanja

Že na avtocesti se nama je zdelo, da je pokrajina postala drugačna. Zdaj sva se vozila mimo visokih listavcev, travniki so bili bolj zeleni, naselja manjša, preprostejša in z dvojezičnimi napisi. Ko sva zavila na lokalne ceste, so se pred nama odpirala dolga polja zelja, koruze in – kar naju je najbolj presenetilo – artičok. V trenutku nama je bilo žal, da si za Bretanjo nisva splanirala še kakšnega dneva več. V trenutku naju je očarala.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje

Septembra na morje: podaljšan vikend na Pagu

Ko sem kot otrok s starši hodila k družinskim prijateljem na Rab, smo jo vedno mahnili čez Kočevje in Delnice, pa mimo Reke in po Jadranski magistrali do trajekta, ki je takrat še iz Jablanca vozil na otok. Zmeraj sem rada hodila tja, čeprav sem se bala škorpijonov, ki smo jih morali vsakič znova preganjati iz vogalov spalnic in izza stenskih luči. Rab se mi je zdel kar malce eksotičen, mogoče tudi zato, ker smo enkrat od tam prinesli ogromno palmovo vejo, ki še danes krasi zgornjo dnevno sobo mojih staršev. Na mivkasti plaži v Loparju (moji prvi izkušnji z mivko na morju) smo otroci na dnu motne vode iskali dvoje pikic – očesca svetlo rjavih školjk lepotk in tudi lupine le-teh še danes čepijo nekje na dnu omare v moji otroški sobi.

Preberi več »
Francija  |  Malo dlje

Z avtom po severni Franciji: čudovita Normandija

Potem ko sva pod slikovitim svetilnikom v obmorski vasici Brighton pojedla francosko malico in se zapeljala v Cayeux-sur-Mer, kjer so naju očarale pastelne lesene hiške na plaži, pravzaprav nisva vedela, da zapuščava pokrajino Hauts-de-France in prečiva nevidno mejo z Normandijo. Pravzaprav sva v Francijo prišla tako slabo podučena o njeni upravni razdelitvi, da sva bila prepričana, da se po Normandiji voziva že lep čas. Ne glede na regijsko delitev pa so se krasote severne francoske obale pred najinimi očmi nizale ena za drugo, kot za stavo, brez prestanka.

Preberi več »