vselepoinprav.si

Hrvaška  |  Malo dlje

Septembra na morje: podaljšan vikend na Pagu

Ko sem kot otrok s starši hodila k družinskim prijateljem na Rab, smo jo vedno mahnili čez Kočevje in Delnice, pa mimo Reke in po Jadranski magistrali do trajekta, ki je takrat še iz Jablanca vozil na otok. Zmeraj sem rada hodila tja, čeprav sem se bala škorpijonov, ki smo jih morali vsakič znova preganjati iz vogalov spalnic in izza stenskih luči. Rab se mi je zdel kar malce eksotičen, mogoče tudi zato, ker smo enkrat od tam prinesli ogromno palmovo vejo, ki še danes krasi zgornjo dnevno sobo mojih staršev. Na mivkasti plaži v Loparju (moji prvi izkušnji z mivko na morju) smo otroci na dnu motne vode iskali dvoje pikic – očesca svetlo rjavih školjk lepotk in tudi lupine le-teh še danes čepijo nekje na dnu omare, v eni od škatel v moji otroški sobi.

Preberi več »
Francija  |  Malo dlje

Z avtom po severni Franciji: čudovita Normandija

Potem ko sva pod slikovitim svetilnikom v obmorski vasici Brighton pojedla francosko malico in se zapeljala v Cayeux-sur-Mer, kjer so naju očarale pastelne lesene hiške na plaži, pravzaprav nisva vedela, da zapuščava pokrajino Hauts-de-France in prečiva nevidno mejo z Normandijo. Pravzaprav sva v Francijo prišla tako slabo podučena o njeni upravni razdelitvi, da sva bila prepričana, da se po Normandiji voziva že lep čas. Ne glede na regijsko delitev pa so se krasote severne francoske obale pred najinimi očmi nizale ena za drugo, kot za stavo, brez prestanka.

Preberi več »
Francija  |  Malo dlje

Z avtom po severni Franciji: Hauts-de-France

Da se nama je drugi dan najinega poletnega roadtripa, potem ko sva za seboj pustila slikoviti Brugge, mudilo proti morju, je pravzaprav milo rečeno – z malim francoskim avtom sva naravnost dirjala proti francoski obali. Ko so mimo naju brzele prikupno urejene, nizke enodružinske hiške, nanizane vzdolž rečnega kanala, na katerem so se v skoraj vsaki vasici nahajale zapornice, ni bilo nobene potrebe po tabli, ki bi naju opozorila, da sva prečila nevidno mejo s Francijo (kljub temu da sva jo kmalu zatem zagledala). Končno sva vstopila v deželo hrustljavih baget, sirov specifičnih vonjav in sladic, da si maneš roke in oblizuješ prste, natančneje v Hauts-de-France – prvo od treh pokrajin na najinem seznamu.

Preberi več »
Belgija  |  Malo dlje

En dan v Belgiji: Charleroi, Waterloo in slikoviti Brugge

Ko sva ob sedmih zvečer pristala na bruseljskem letališču Charleroi, ki je od prestolnice oddaljen slabo uro vožnje – ob običajni vsakodnevni gneči časovno torej približno toliko kot Brnik od Ljubljane – nisva imela posebnih načrtov. Bruselj je bil predaleč, da bi se tja vozila za en večer, pa tudi velika mesta naju v resnici ne privlačijo več toliko kot včasih. Charleroi je bil prestopna točka, mesto, kjer sva prenočila prvi in zadnji dan najinega roadtripa po severu Francije in še dobro, da sva se tam znašla ne le brez načrta, temveč tudi brez pričakovanj, ker bi bila v nasprotnem primeru verjetno precej razočarana. Mr. P. skoraj za vsako mesto, ki ga obiščeva, pravi, da bi brez težav živel v njem. Charleroi ni takšen kraj. Brugge, po drugi strani, pa že.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje

Na drugi strani Ljubelja: kopanje v Šentjanškem jezeru

Midva sva ga poimenovala kar Luštnze, ker prvič, ko sva se slučajno ustavila tam, nisva imela pojma, kako se mu reče. In ker se nama je tudi potem, ko sva se izobrazila, da gre pravzaprav za Badesee St. Johann im Rosenthal, za situacije, ko bi se na kakšno od vročih poletnih sobot porajalo vprašanje za spontan izlet na drugo stran Ljubelja, na primer: Kaj če bi se šla danes kopat v… ? – to ime zdelo čisto predolgo.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje  |  V hribe

V naročju Visokih Tur: Stubnerkogel

Povod za dvodnevni potep med vršace Visokih Tur je bil prispevek na nemški nacionalni televiziji, v katerem je bilo govora (predvsem pa posnetkov) o visečem mostu, ki se razteza med dvema kucljema na gori Stubnerkogel nad smučarsko-zdraviliškim mestecem Bad Gastein. Izlet je bil nekoliko zapoznela izvršitev rojstnodnevne želje, moram pa priznati, da se, dokler se nisva v soboto popoldan po dolgem času spet vozila skozi tiste neskončne avstrijske tunele, nisem zavedala, da Bad Gastein pravzaprav ni tako zelo blizu, kot sem si predstavljala in da bi bilo tam morda smiselno prespati vsaj dvakrat in ne le eno noč. A bila sva na poti, uresničevanje ene mojih želja v polnem teku, napovedane temperature pa v primerjavi z ljubljanskimi naravnost osvežujoče.

Preberi več
Avstrija  |  Malo dlje

Poletna ohladitev v soteski Čepa

Preden se je lansko zimo v Ljubljani odprla trgovina najslavnejšega švedskega pohištvenega giganta, sva se neštetokrat peljala tam mimo in si najbrž tudi približno tolikokrat zaprisegla, da naslednjič pa res že morava na pohod v to misteriozno sotesko z malce hecnim imenom. Pa se je enkrat mudilo nazaj, spet drugič se je temnilo, nemalokrat sva lovila odpiralni čas trgovine ali pa s seboj enostavno nisva imela primerne obutve. In tako se nikoli nisva ustavila. V soboto nisva nameravala v Ikeo in še toliko manj v Avstrijo, potem pa je Mr. P. predlagal, da bi se morda lahko končno sprehodila po soteski, o kateri je že toliko let toliko govora. In sva šla.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: Rdeča soteska

Do naših v Romuniji je nekje od trinajst in štirinajst ur vožnje, odvisno od postankov, gneče na cestah (predvsem pred Budimpešto) ter gneče na mejnih prehodih (predvsem tistem v Romunijo). Ko se skozi Madžarsko končno prebiješ do slednjega, si v resnici šele na pol poti, če je končna destinacija Bukarešta pa še niti to ne. Na treh četrtinah, na polovici vožnje skozi Romunijo, se nahaja mestece Sebeș, v njegovi bližini pa Râpa Roșie, rdeča soteska – naravna znamenitost, ki se jo že od daleč vidi z avtoceste. Tolikokrat sva se že peljala mimo, a nikoli ni bilo ne časa ne pravega vremena, da bi odvila proti hribom. Tokrat se je, četudi le za kratek postanek, sestavilo oboje.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje

Na morje: enodnevni potep v Gradež

Kot otrok nikoli nisem bila v Italiji na morju in po pravi italijanski plaži sem prvič postopala šele na končnem izletu v osmem razredu osnovne šole, ko smo v treh intenzivnih dneh obdelali Rimini, San Marino in Mirabilandio. Nato sem s starši in turističnim avtobusom, kasneje pa z Mr. P.-jem in njegovim zelenim kabrioletom obiskala kar lepo število italijanskih mest, a sem se na čisto pravi mivkasti plaži znova znašla šele slabih petnajst let kasneje, ko sva se z omenjeno zeleno strelo odpravila na enotedensko raziskovanje Toskane. Od takrat sva se po Furlaniji – Julijski krajini sicer potepala večkrat, a sva do morja prišla kvečjemu v Trstu in enkrat, ko sva se sprehajala po Naravnem rezervatu ob izlivu Soče. Kljub vsemu se vse do letos nisem zavedala, da se le uro in pol vožnje iz Ljubljane nahaja več kilometrov dolga peščena plaža, podobna tistim, ki smo jih kot otroci gledali v epizodah Obalne straže. In uro in pol vožnje kasneje sem bila vesela kot otrok.

Preberi več »