vselepoinprav.si

Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.

Več »

V sredo, na praznični Dan reformacije, ob šest in deset zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema, Ljubljana pa ovita v tisto značilno jesensko meglo, sva jo za par dni mahnila v Berlin. Z avtom, na roadtrip. Megla se je dokončno razkadila šele pri Lescah, ravno takrat, ko so prvi jutranji žarki osvetlili pravkar zasnežene vrhove Karavank. Tudi slemena spodnjekoroških gora so se že odela v belo in v kontrastu z rumenimi macesni nad prazno sivo cesto ustvarjala prav idilično sliko. Na najini levi je od antene na Dobraču odblisnila svetloba, med hribi se je v daljavi za nekaj časa pokazal mogočni Großglockner. Dva postanka in tri malice kasneje sva že prečila mejo dežele prest in piva in nekje sredi popoldneva naju je od nemške prestolnice ločila le še prostrana nemška ravnina, posejana z vetrnimi elektrarnami. Stemnilo se je malo za odcepom za Leipzig in ob šest pa deset, natančno dvanajst ur po štartu iz Ljubljane, sva prispela v Berlin. Več »

Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek. Več »

V najinih rosnih letih sva se po razglednih cestah sosednje Avstrije najraje vozila s kabrioletom. Včasih sva v mali prtljažnik strpala gojzarje in pohodne palice in jo mimogrede mahnila na kakšen nezahteven vrh. Odkar se štejeva med kolesarje in motoriste pa vožnja po takšnih cestah z drugim kot enoslednim vozilom skorajda ne pride v poštev in že skorajda kičasto popolno jesensko vreme pretekle sobote je bilo pač treba izkoristiti. Več »