Vse je enkrat prvič, tudi Dolomiti za en dan in če mi česa kdaj ni bilo žal, potem je bila to nedvomno odločitev, da se odpraviva na slabe štiri ure in dobrih tristo kilometrov oddaljeno destinacijo, za en dan in le zato, da prehodiva v jesenskem času eno od lepših planinskih poti v Dolomitih: krožno pot okrog gorske verige Croda da Lago.
Preberi več »
Najmanj enkrat na leto, če ne že v vsakem letnem času, narediva ta krog. Nikoli se ga ne bi mogla naveličati in prav vsako obdobje, pozimi ali poleti, z rumenimi iglicami ali brez, v zelenih odtenkih pomladi ali tik pred poletno nevihto je po svoje čudovito.
Preberi več »
Ljubitelji najslavnejše britanske avtomobilistične oddaje boste zagotovo vedeli, da so Transfăgărășan, cesto, ki preči gorovje Făgăraș in Transilvanijo povezuje z Muntenijo na južni strani Karpatov, voditelji v enem od prispevkov okronali za najboljšo cesto na svetu. Če vas količkaj zanima zgodovina, se boste morda spomnili tudi, da je dal taisto cesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – zelo na hitro in bojda za strateške namene – zgraditi tedanji romunski predsednik in diktator; zaradi nagle, nepremišljene in za delavce precej nevarne gradnje pa je znana tudi kot Ceaușescujeva neumnost.
Preberi več »
Ko sva se tretji dan najinega potepanja po Karpatih skozi gorski mesteci Bușteni in Sinaio, priljubljeni letovišči tako pozimi kot poleti, peljala proti gorovju Bucegi, se nama niti sanjalo ni, kaj naju čaka. Nato sva z glavne ceste odvila na Transbucegi, eno od najlepših gorskih cest, po katerih sva kdaj vozila, in ostala brez besed. Za seboj sva pustila gozdno linijo, pred nama pa se je odprl razgled na prostrano, zeleno pokrajino, polno zaobljenih vrhov, med katerimi se je vila cesta, ravno dovolj široka, da sta se na njej z nekoliko upočasnjeno hitrostjo lahko srečala dva avtomobila. Bilo je kot v filmu.
Preberi več »
Ko sva večer poprej s potepanja po gorovju Retezat vozila proti vzhodu v tristo kilometrov oddaljeni Brașov, se je za nama bliskalo in grmelo, dokončno pa se je ulilo ravno ko sva na obrobju mesta za seboj zaprla vrata najinega malega doma. Naslednje jutro je sijalo sonce, od dežja osvežena pokrajina pa je bila kot nalašč za izlet. Mahnila sva jo na sever, najbolj severno na tem potovanju, vse do nevidne meje med pokrajinama Transilvanijo in Moldavijo.
Preberi več »
Prve štiri od dvanajstih dni, ki sva jih letošnje počitnice preživela v Romuniji, deželi neokrnjenih smrekovih gozdov, grofa Drakule in mojega nečaka, sva namenila odkrivanju Karpatov. Čisto premalo, da bi lahko rekla, da sva videla veliko, a sva v resnici prepotovala in doživela ogromno. Romunija je velikanska dežela, vsak malo večji izlet zahteva precej vožnje in skoraj gotovo cel dan. A vse to sva že vedela, v Romunijo nisva potovala prvič in tudi pot sva že poznala, le dva sva tokrat naredila več ovinkov. Tako sva na rob drugega najdaljšega gorovja v Evropi po devetih urah vožnje, v katerih se razen razgledov po neskončni madžarski ravnini ni zgodilo prav veliko, prispela v sredo zvečer, nato pa se že takoj naslednji dan, navsezgodaj zjutraj, polna pričakovanja in z zajtrkom na poti v naročju, odpravila na prvo avanturo.
Preberi več »
Poleti se večkrat zgodi, da namesto na morje pobegneva na enega od jezer na sosednjo Koroško. V prvih letih najinih skupnih potepanj sva se večinoma vrtela okrog Celovca in Vrbskega jezera, nato pa sva počasi začela odkrivati manjša, manj obljudena jezerca med Borovljami in Velikovcem. Med Ferlachom in Völkermarktom, če hočete. Jezer, primernih za kopanje je na avstrijskem Koroškem namreč malo morje, a je kar precejšen delež njihove zemlje v zasebni lasti, zato se je pred odhodom pametno pozanimati, kje je sladkovodna osvežitev res mogoča. Tole je eden od predlogov.
Preberi več »
Nekaj že mora biti na tem severu, da naju nenehno vleče tja. Norveška je bila na mojem seznamu že kar lep čas – konec koncev je to dežela scandi noir kriminalk in globokih, v gosto meglo zavitih fjordov, domovanje domnevnih mističnih bitij in očetnjava Karla Oveja Knausgårda. Z vikend izletom v Oslo in Bergen sva odkljukala še zadnjo skandinavsko, izmed nordijskih držav pa naju enkrat v prihodnosti čaka še Finska. Tako sva zadnji petek v januarju spakirala ročni prtljagi v podobi lahkih nahrbtnikov, se zapeljala na Dunaj, pospremila mami na letalo za Bukarešto, nato pa pozno popoldan končno odpotovala proti severu.
Preberi več »
V dolini pod vasico Doberdob, le streljaj od slovensko-italijanske meje, leži presihajoče Doberdobsko jezero. Zaradi lege na kraškem polju njegova gladina močno niha in je v celoti odvisna od količine padavin. V sušnem obdobju voda močno presahne, površina jezera pa se spremeni v močvirje. To je obdobje, ko se je mogoče sprehajati med osušenimi kopicami trave, med katerimi teče ozka rečica, tu in tam pa se skriva kakšna mlaka. To je obdobje, ki traja zdaj.
Preberi več »