vselepoinprav.si

Ko se je Kristina, najboljša mlajša sestra na svetu, pred petimi leti preselila v Romunijo, ni trajalo prav dolgo, preden sem jo hitela obiskat. Takrat je živela v Bukarešti in je Mr. P.-ju in meni nesebično razkazala svoje novo mesto, ki sva ga, tako kot ona, takoj vzela za svojega. Obvladala je že vse linije metroja in poznala manj znane kotičke, kjer strežejo najokusnejše  lokalne specialitete. S kolesi smo se vozili po parku Herăstrău, obiskali par zares lepih knjigarn, se prijavili na ogled Palače parlamenta in na brezplačno vodstvo po mestu, ki ga organizira skupina mladih Bukareščank in Bukareščanov ter se z vlakom zapeljali na enodnevni izlet do Constanţe, pristaniškega mesta ob Črnem morju s čisto samosvojim utripom.

Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.

Druga adventna nedelja, deset dopoldan, Ljubljana pa se je enkrat za spremembo že skopala iz tiste zanjo tako značilne jesenske megle. Podobna napoved je tega dne veljala tudi za prestolnico naše južne sosede, a se tam na koncu sonce ni prikazalo niti za minuto. Toplo (a ne pretesno) sva se oblekla ter se po zagrebškem božičnem sejmu, do lanskega leta kar trikrat zapored najlepšim v Evropi, sprehodila prvič.

Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.  

Težko bi izbrala en del Islandije, ki mi je najbolj prirasel k srcu, en dan, ki smo ga do tistega trenutka preživeli na potovanju, ali celo eno od mnogoterih islandskih naravnih lepot, a ko smo v sredo, natanko en teden po tem, ko smo pristali na keflaviškem letališču, zapuščali severni del otoka in vozili proti zahodu, mi je bilo kar malo težko. Deloma zato, ker smo že zdavnaj vstopili v drugo polovico naše popotniške dogodivščine, brez dvoma pa tudi zato, ker smo se poslavljali od zares dih jemajoče regije.