Pristovški Storžič

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Več »

Za en dan na Švedsko: Malmö

Med danskim otokom Zelandijo in švedsko pokrajino Skanijo se nahaja ožina Øresund. Na njenem južnem delu, med Københavnom in Malmöjem, jo preči Øresundski most: Øresundsbroen po dansko, Öresundsbron po švedsko, Øresundsbron po dansko-švedsko. Dolg je dobrih sedem kilometrov in pol, kombinacija s podzemnim tunelom in cestno-železniško povezavo na umetnem otoku Peberholm na sredi ožine pa znaša vsega skupaj šestnajst cela štiri kilometre. Po vrhu mostu pelje cesta, nadstropje nižje vozi vlak. Ko sva bila lansko leto prvič na Švedskem, sva si obljubila, da se letos vrneva z motorjem. Pa se nisva – v drugo naju je na Švedsko pripeljal vlak.

Več »

Prvič na Dansko

Za to, da mi je Danska tako pri srcu, obstaja več razlogov: na primer preprost in brezčasen danski dizajn, ki vključuje tako mehke puloverje nevtralnih odtenkov kot tudi ikonične stropne luči in usnjene počivalnike, pa danska ljubezen do vsakodnevnega kolesarjenja na delo, ne glede na vremenske razmere, in hygge, ki je lahko marsikaj, med drugim tudi umetnost uživanja v preprostih stvareh, in tu je seveda še postavni g. Mikkelsen, eden meni najbolj ljubih igralcev. Iz nekega petega, povsem nelogičnega razloga, sva najmanjšo skandinavsko deželo prvikrat obiskala šele pred kratkim. In bila, kaj drugega kot – popolnoma očarana.

Več »

Pozimi na morje: Krk

Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.

Več »

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.

Več »

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko