Priznam, občasno se na socialnih omrežjih tudi jaz pustim zapeljati fotografijam lepih krajev ali zapisom o destinacijah, ki so ali pa (še) niso na moji listi želja, in zgodilo se je že, da je bila realnost nekoliko drugačna od predstavitve na spletu. Tudi tokratno lokacijo sem našla na tak način, a je bil tridnevni potep v Kvarner vse prej kot razočaranje, ravno nasprotno – bil je eden od lepših vikend pobegov na morje.
Preberi več »
Zbrali smo se v enaki zasedbi in ob enaki priložnosti kot pred enim letom: za nekaj dni (oziroma celo enega več kot lani) sva se jim pridružila na njihovem dopustu. Bil je popoln septembrski podaljšan vikend na morju. Čez dan se je segrelo na prijetnih trideset, zjutraj je bilo kakšnih deset stopinj manj. Od lanskega leta se ni kaj dosti spremenilo, razen tega, da sem namesto izposojenega supa letos prinesla svojega, da smo z gumenjaka napredovali na poliestrski čoln, zapuščino Rokovega očeta, ki sta ga fanta obnavljala celo zimo in večino pomladi, in da so se (prav tako novi, večji in udobnejši) tubi pridružili še bord in smuči za na vodo. Vse drugo je ostalo enako. Aja, pa škrata sta nekoliko zrasla.
Preberi več »
Ko sem kot otrok s starši hodila k družinskim prijateljem na Rab, smo jo vedno mahnili čez Kočevje in Delnice, pa mimo Reke in po Jadranski magistrali do trajekta, ki je takrat še iz Jablanca vozil na otok. Zmeraj sem rada šla tja, čeprav sem se bala škorpijonov, ki smo jih morali vsakič znova preganjati iz vogalov spalnic in izza stenskih luči. Rab se mi je zdel kar malce eksotičen, mogoče tudi zato, ker smo enkrat od tam prinesli ogromno palmovo vejo, ki še danes krasi zgornjo dnevno sobo mojih staršev. Na mivkasti plaži v Loparju (moji prvi izkušnji z mivko na morju) smo otroci na dnu motne vode iskali dvoje pikic – očesca svetlo rjavih školjk lepotk in tudi lupine le-teh še danes čepijo nekje na dnu omare moje otroške sobe.
Preberi več »
Druga adventna nedelja, deset dopoldan, Ljubljana pa se je enkrat za spremembo že skopala iz tiste zanjo tako značilne jesenske megle. Podobna napoved je tega dne veljala tudi za prestolnico naše južne sosede, a se tam na koncu sonce ni prikazalo niti za minuto. Toplo (a ne pretesno) sva se oblekla ter se po zagrebškem božičnem sejmu, do lanskega leta kar trikrat zapored najlepšim v Evropi, sprehodila prvič.
Preberi več »
Poznamo se slabih šestnajst let in v tem času smo skupaj doživele že marsikaj in si stale ob strani ob največjih življenjskih prelomnicah, onih taluštnih pa tudi tistih malo malo manj lepih. Šestnajst let je minilo skoraj tako hitro kot pretekli vikend, ko smo jo po dolgem času znova mahnile na morje. Fantje, možje, otroci, partnerji… ti so tokrat ostali doma. Delno tudi skrbi. Hrana in pijača pa ne. Torbe za na plažo so stale čudno postrani, ker v njih bilo igrač in osvežilnih robčkov. Hladilna torba je bila polna, a v njej ni bilo soka. Jedle smo ko se nam je zahotelo. Na plaži smo s kremo najprej namazale sebe. Spat smo hodile v zgodnjih jutranjih urah in v poznih vstajale. V soboto zvečer smo šle u lajf.
Preberi več »
Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.
Preberi več »
Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.
Ostri ovinki Jadranske magistrale. Posušena palmova veja nad obokom v dnevni sobi. Škatla od čevljev, polna oranžno-rjavih školjk. Hiška z ravno streho na hribu nad mestom. Škorpijoni. Mivkaste plaže in plitvo morje. Veter v laseh na palubi trajekta. Gola, kamnita pokrajina. To je Rab, kot se ga spominjam iz otroštva. Prejšnji teden sva jo tja mahnila z Matejem. In motorjem.
Preberi več »
Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »