Druga adventna nedelja, deset dopoldan, Ljubljana pa se je enkrat za spremembo že skopala iz tiste zanjo tako značilne jesenske megle. Podobna napoved je tega dne veljala tudi za prestolnico naše južne sosede, a se tam na koncu sonce ni prikazalo niti za minuto. Toplo (a ne pretesno) sva se oblekla ter se po zagrebškem božičnem sejmu, do lanskega leta kar trikrat zapored najlepšim v Evropi, sprehodila prvič.
Preberi več »
Poznamo se slabih šestnajst let in v tem času smo skupaj doživele že marsikaj in si stale ob strani ob največjih življenjskih prelomnicah, onih taluštnih pa tudi tistih malo malo manj lepih. Šestnajst let je minilo skoraj tako hitro kot pretekli vikend, ko smo jo po dolgem času znova mahnile na morje. Fantje, možje, otroci, partnerji… ti so tokrat ostali doma. Delno tudi skrbi. Hrana in pijača pa ne. Torbe za na plažo so stale čudno postrani, ker v njih bilo igrač in osvežilnih robčkov. Hladilna torba je bila polna, a v njej ni bilo soka. Jedle smo ko se nam je zahotelo. Na plaži smo s kremo najprej namazale sebe. Spat smo hodile v zgodnjih jutranjih urah in v poznih vstajale. V soboto zvečer smo šle u lajf.
Preberi več »
Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.
Preberi več »
Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.
Ostri ovinki Jadranske magistrale. Posušena palmova veja nad obokom v dnevni sobi. Škatla od čevljev, polna oranžno-rjavih školjk. Hiška z ravno streho na hribu nad mestom. Škorpijoni. Mivkaste plaže in plitvo morje. Veter v laseh na palubi trajekta. Gola, kamnita pokrajina. To je Rab, kot se ga spominjam iz otroštva. Prejšnji teden sva jo tja mahnila z Matejem. In motorjem. Preberi več »
Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »
Z izjemo Matejeva poznopoletnega kolesarskega vzpona na Učko, vzhodne obale Istre še nisva kaj dosti raziskovala. To je, do prvega ponedeljka v maju, ko sva skočila na enodnevni izlet v Opatijo. Da na prijetno topel praznični prvi maj ne bova edina, ki sva prišla na to idejo, sva vzela v zakup. Konec koncev gužva človeku, ki je kot otrok poletne počitnice preživljal v zahodnoobalnih mestih istrskega polotoka ne predstavlja nič posebnega, ravno nasprotno – v tem je ravno čar. In sva se šla čisto prava turista. Opatija je bila nekoč skromna ribiška vasica z benediktinskim samostanom tik ob morju, od katerega je danes ostala le cerkvica. Potem je na obalo pripeljala železnica.
Z mami in s sestro se zadnjih nekaj let, če nam le uspe najti ustrezen termin, za nekaj dni odpravimo skupaj na morje. Ciljna destinacija je bila do sedaj še vsakokrat hrvaška obala: začele smo v Istri, nadaljevale v Kvarnerju, nato pa smo se počasi in lagodno zasidrale na otokih Srednje in Južne Dalmacije. Povsod je bilo lepo, a na Korčuli najlepše. Preberi več »
Potepanju po Sarajevu in njegovi okolici, križarjenju po osupljivo lepi Črni gori in kratkim vmesnim ekskurzijam je sledil zaključni dvodnevni postanek na dalmatinski obali. Kljub temu da sem v Dalmaciji preživela kar nekaj poletij, v Dubrovniku in Trogirju še nisem bila. Prvi me ni pretirano navdušil, drugi povsem. Split, mesto, v katerega bi se kljub nenehnem hektično-evforičnem vzdušju, tako v pristanišču kot na rivieri (ali morda ravno zaradi tega), lahko vračala vedno znova, smo tokrat zaobšli.
Preberi več »