Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »
Z izjemo Matejeva poznopoletnega kolesarskega vzpona na Učko, vzhodne obale Istre še nisva kaj dosti raziskovala. To je, do prvega ponedeljka v maju, ko sva skočila na enodnevni izlet v Opatijo. Da na prijetno topel praznični prvi maj ne bova edina, ki sva prišla na to idejo, sva vzela v zakup. Konec koncev gužva človeku, ki je kot otrok poletne počitnice preživljal v zahodnoobalnih mestih istrskega polotoka ne predstavlja nič posebnega, ravno nasprotno – v tem je ravno čar. In sva se šla čisto prava turista. Opatija je bila nekoč skromna ribiška vasica z benediktinskim samostanom tik ob morju, od katerega je danes ostala le cerkvica. Potem je na obalo pripeljala železnica.
Z mami in s sestro se zadnjih nekaj let, če nam le uspe najti ustrezen termin, za nekaj dni odpravimo skupaj na morje. Ciljna destinacija je bila do sedaj še vsakokrat hrvaška obala: začele smo v Istri, nadaljevale v Kvarnerju, nato pa smo se počasi in lagodno zasidrale na otokih Srednje in Južne Dalmacije. Povsod je bilo lepo, a na Korčuli najlepše.
Preberi več »
Potepanju po Sarajevu in njegovi okolici, križarjenju po osupljivo lepi Črni gori in kratkim vmesnim ekskurzijam je sledil zaključni dvodnevni postanek na dalmatinski obali. Kljub temu da sem v Dalmaciji preživela kar nekaj poletij, v Dubrovniku in Trogirju še nisem bila. Prvi me ni pretirano navdušil, drugi povsem. Split, mesto, v katerega bi se kljub nenehnem hektično-evforičnem vzdušju, tako v pristanišču kot na rivieri (ali morda ravno zaradi tega), lahko vračala vedno znova, smo tokrat zaobšli.
Preberi več »
Ljubljanski cestni kolesarji poleti po ohladitev večinoma rinemo v hribe. Dobro uro stran je Kranjska Gora, izhodišče na prelaz Vršič, tisti z dobro kondicijo pa naredijo kar cel krog naprej skozi Bovec, Log pod Mangartom, po cesti na Mangartsko sedlo, čez prelaz Predel in mimo Trbiža spet nazaj v Kranjsko Goro. Preberi več »
Z zahodno obalo Istre sem se dodobra spoprijateljila že kot otrok. Počitnice v Savudriji ali Poreču so bile nekaj samoumevnega. Ko sva bili s sestro malo večji, smo enega za drugim postopoma začeli osvajati kvarnerske otoke, prvikrat pa sem v Dalmacijo potovala šele v poznih najstniških letih. A prave počitnice iz otroštva bodo vedno tiste v Istri. Pretekli dve leti se za kakšen podaljšan vikend ali skrajšan delovni teden z družinskimi člani v različnih kombinacijah vračam v Istro in vsakokrat odkrijem kaj novega.