Čas za nas: za vikend na morje

Poznamo se slabih šestnajst let in v tem času smo skupaj doživele že marsikaj in si stale ob strani ob največjih življenjskih prelomnicah, onih taluštnih pa tudi tistih malo malo manj lepih. Šestnajst let je minilo skoraj tako hitro kot pretekli vikend, ko smo jo po dolgem času znova mahnile na morje. Fantje, možje, otroci, partnerji… ti so tokrat ostali doma. Delno tudi skrbi. Hrana in pijača pa ne. Torbe za na plažo so stale čudno postrani, ker v njih bilo igrač in osvežilnih robčkov. Hladilna torba je bila polna, a v njej ni bilo soka. Jedle smo ko se nam je zahotelo. Na plaži smo s kremo najprej namazale sebe. Spat smo hodile v zgodnjih jutranjih urah in v poznih vstajale. V soboto zvečer smo šle u lajf.

Več »

Z avtom po Islandiji: Reykjavík in Zlati krog

Vse, kar je bilo kdaj izrečenega in zapisanega o dih jemajoči islandski pokrajini, je res. Islandija je dežela tisočerih naravnih čudes in še tako krepki presežniki se na trenutke zdijo zdaleč prešibki, da bi bilo njene lepote mogoče opisati z besedami. Lahko pa poskusim. Največji vulkanski otok na svetu, dežela ognja in ledu, aktivnih vulkanov in mogočnih slapov, bruhajočih gejzirjev in vročih bazenov, črnih plaž in prostranih ravnin, s travo poraščenih črnih hiš, čokatih islandskih konjev, košatih ovac in puloverjev lopapeysa.

Več »

Prvič po Ciclovii Alpe-Adria

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

Več »

Pristovški Storžič

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Več »