Po Istri s kolesom

Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.

Več »

Z vlakom v Trst

Iz Ljubljane v Trst in nazaj se je od devetega septembra znova mogoče peljati z direktnim vlakom. Če greste na tazgodnjega, se malo pred deveto že lahko sprehajate po tržaških ulicah. Midva sva šla. Na kavo, na grič Svetega Justa in na pasto. Tu in tam sva smuknila na kakšno stopnišče in občudovala nabor rastlin tamkajšnjih stanovalcev. Na pomolu Audace sva se kopala v popoldanskem soncu. Če se ob sedmih zvečer usedete na tazadnjega za Ljubljano, se malo pred deseto lahko že sprehajate po ljubljanskih ulicah.
Več »

Počitnice v Dolomitih

Pred dobrim letom sva Dolomite po dolgem in počez prekrižarila z motorjem in vse od takrat si jih je Matej strastno želel prevozit še s kolesom. Jaz niti ne. So mi pa že hudo manjkali hribi. Ampak potem sem se letos nekoliko resneje vrgla v kolesarjenje. Prilezla sem na Rakitno, podirala rekorde po Barju, odvozila prvo stotko do Črnomlja in kolesarjenje v hrib je nenadoma postalo zanimivo. Tako smo v začetku avgusta na strešna prtljažnika avtomobilov namontirali Matejevega Focusa, Tomaževo SuzieQ in mojo Rozi in smo šli. V Dolomite in to za cel teden: kolesarit, pohajkovat, namakat prste v mrzla gorska jezera. Več »

Iz Tater v Trst

Ovinki in hribčki brkinške sadne ceste so Mateja tako prevzeli, da sva jo le dva dni zatem, ko jo je po dolgem in počez obdelal s kolesom, prevozila še z motorjem. Sadna drevesa so bila v polnem razcvetu in zrak je dišal po medu. Nikjer ni bilo žive duše, le nekje v daljavi se je vztrajno oglašala kukavica.

Več »

Prvič na Švedsko

Ko sva slabi dve uri po vzletu z reškega letališča, prilepljena na okence letala, opazovala mestoma še vedno zamrznjeno pokrajino južne Švedske, sva bila že pošteno nestrpna in takoj ko smo pristali v Nyköpingu, naju je kar odneslo na za deset stopinj bolj frišen švedski zrak. Navduševala sva se nad vsem po vrsti, tudi nad Volvo busom, ki je peljal v prestolnico, in je bil opremljen z brezžično povezavo, ekstra širokimi vrati za prtljago ter voznikom, ki nas je s tihim, šarmantnim glasom poprosil, naj si iz previdnosti pripnemo varnostne pasove. Letališče Skavsta je od Stockholma oddaljeno ravno dovolj, da sva v poznopopoldanski svetlobi, tokrat nalepljena na veliko avtobusno steklo, prvikrat v življenju vsrkavala prostrano švedsko pokrajino, podrobljeno z belimi jezeri in rdečimi hiškami. Takoj sva bila navdušena.

Več »

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko