Na miramarskem gradu je bil v sklopu šolskih ekskurzij vsak od naju vsaj po enkrat, a sva od njih – se razume, po lastni krivdi – odnesla bolj malo. Ali bolje rečeno, prav ničesar. In tako sva se nekega vetrovnega spomladanskega dne odpravila na izlet na italijansko obalo.
Preberi več »
Del mojih podiplomskih študijskih obveznosti je med drugim predstavljalo tudi opravljanje izpita na tuji univerzi po lastni izbiri. Izbrala sem Philologische Fakultät, filološko fakulteto v Leipzigu odličnega slovesa z mednarodno priznanimi profesorji. K tej odločitvi je nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da na Saškem še nisem bila. Tako sva nekega poletnega dne pred slabimi sedmimi leti štartala proti severu.
Preberi več »
Na avstrijsko Koroško se nisva podala, ker bi prelezla že vse domače vrhove, od tega naju loči še zajetno število vzponov in najmanj nekaj let. Ne, razlog za ta enodnevni izlet je bila v prvi vrsti panoramska cesta, ki pelje na Dobrač – Beljaška alpska cesta oz. Villacher Alpenstraße, ena od mnogih avstrijskih gorskih cest, nič manj posebna od tistih proti Velikemu Kleku, Klomnocku, v Dolomite ali do umetnega jezera Kölnbrein nad dolino Malta.
Že nekaj let zapored sva se prijateljema menila, da bi šli za novo leto nekam v hribe. V tako pravo gorsko kočo sredi ničesar, s pečjo na drva in strmo padajočo streho. Nato se je nekega decembrskega dne dvatisočštirinajstega leta ponudila priložnost za čeznovoletno bivanje v hiši v Logu pod Mangartom. In smo šli.
Ko mačke ni doma, miši plešejo, v mojem primeru pa: ko mačke ni doma, grejo miši od hiše. Moja boljša polovica je šla na morje in da mi ne bi bilo dolgčas, sva se z Rokom odločila, da narediva en krog po Dolomitih. Best driving road in tako naprej. Preberi več »
Potepanju po Sarajevu in njegovi okolici, križarjenju po osupljivo lepi Črni gori in kratkim vmesnim ekskurzijam je sledil zaključni dvodnevni postanek na dalmatinski obali. Kljub temu da sem v Dalmaciji preživela kar nekaj poletij, v Dubrovniku in Trogirju še nisem bila. Prvi me ni pretirano navdušil, drugi povsem. Split, mesto, v katerega bi se kljub nenehnem hektično-evforičnem vzdušju, tako v pristanišču kot na rivieri (ali morda ravno zaradi tega), lahko vračala vedno znova, smo tokrat zaobšli.
Preberi več »
Ljubljanski cestni kolesarji poleti po ohladitev večinoma rinemo v hribe. Dobro uro stran je Kranjska Gora, izhodišče na prelaz Vršič, tisti z dobro kondicijo pa naredijo kar cel krog naprej skozi Bovec, Log pod Mangartom, po cesti na Mangartsko sedlo, čez prelaz Predel in mimo Trbiža spet nazaj v Kranjsko Goro. Preberi več »
V Trstu sem bila nazadnje, ko je najbolj avanturistična članica naše družine s tamkajšnjega letališča potovala v Španijo. Let je bil večerni, mi pa smo se od doma odpravili že zgodaj dopoldan. Med drugim tudi zato, da bi na Ponterošu spili kavo. Preberi več »
Založeni z burekom in sirnicami smo se, nekoliko otožnih pogledov, hkrati pa v nestrpnem pričakovanju nadaljnjih dogodivščin, iz Sarajeva odpravili že pred osmo zjutraj. Na poti smo se ustavili v kraju Tjentište v dolini Sutjeske, kjer stoji mogočen, po okoliških hribih oblikovan spomenik, posvečen žrtvam slavne zgodovinske bitke, nato pa se vrnili na glavno cesto, ki je kmalu postajala vedno bolj ozka, ovinkasta, mestoma pa tudi precej luknjasta. Hiš in naselij je bilo vse manj, česar pa ne morem trditi za živali: srečevali smo črede ovac, tu in tam kakšno kravo in vaškega psa, na nekem ovinku pa se je mimo nas sprehodil celo zajeten pujs. Pri Šćepan Polju, tam, kjer se reki Tara in Piva združita v Drino, smo ob dveh popoldan prečkali črnogorsko mejo.
Preberi več »