vselepoinprav.si

Dve uri v Budimpešti

V Budimpešti sva se mimogrede ustavila na poti v Romunijo. Ko sva se po eni od večjih vpadnic približevala mestu, se nama je v nekem trenutku zdelo vse rumeno: rumeni taksiji, rumena javna razsvetljava, rumeni tramvaji. Parkirala sva ob Donavi, s pogledom na parlament na nasprotnem bregu, se z metrojem zapeljala eno postajo do mestnega središča in na božičnem sejmu pojedla pečen krompir s čebulo, za sladico pa kürtőskalács, pecivo, navito na palico in spečeno nad žerjavico ter povaljano v različnih posipih.* Dve uri sta kar prehitro minili, midva pa sva morala naprej. Naslednjič greva vsaj za dva dni. Preberi več »

Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje

“A prideta še pred novim letom?” me je v začetku decembra že ničkolikotič vprašala Kristina. “Ja, definitivno prideva še letos!” sem ji brez oklevanja odpisala nekaj trenutkov za tem. Lansko leto in leto pred tem, ko je Kristina stanovala še v Bukarešti, sem bila pri njej na obisku dvakrat: prvič z Matejem, drugič z mami, nekega zgodnjejesenskega dne pa smo se z vlakom zapeljali celo do obale Črnega morja. Pred nekaj meseci se je Kristina preselila na romunsko podeželje in spet sva šla na obisk. Tokrat z avtom.

Gorica

Med lanskoletnimi božično-novoletnimi prazniki sva pred ljubljansko meglo zbežala na Primorsko. V Gorici je bilo sončno, temperature pa dovolj visoke le za topel pulover in kratko usnjeno jakno. Preberi več »

Poletje v Istri

Z zahodno obalo Istre sem se dodobra spoprijateljila že kot otrok. Počitnice v Savudriji ali Poreču so bile nekaj samoumevnega. Ko sva bili s sestro malo večji, smo enega za drugim postopoma začeli osvajati kvarnerske otoke, prvikrat pa sem v Dalmacijo potovala šele v poznih najstniških letih. A prave počitnice iz otroštva bodo vedno tiste v Istri. Pretekli dve leti se za kakšen podaljšan vikend ali skrajšan delovni teden z družinskimi člani v različnih kombinacijah vračam v Istro in vsakokrat odkrijem kaj novega.

Na obisku v Romuniji: Constanţa

Predzadnji dan najinega obiska v Romuniji smo namenili družinskemu izletu do obale Črnega morja. Prvotni načrti, ki so vključevali najem najboljšega romunskega avtomobila, po možnosti pa tudi križarjenje po delti Donave, so padli v reko vodo, saj se je enodnevni najem male Dacie s finančnega vidika izkazal za povsem neekonomičnega, časovno pa bi vsega skupaj na koncu morda privarčevali kvečjemu slabo uro. Zato smo se iz Bukarešte do Constanţe pustili zapeljati z napol praznim prvim jutranjim vlakom. Preberi več »

Kölnbreinsperre: v naročju Visokih Tur

Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez  vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…

Preberi več »

Z vlakom na Dunaj

Na hladno petkovo jutro sredi pomladi sva se na Dunaj odpeljala z vlakom. Iz Ljubljane do Maribora, iz Maribora čez Gradec in prelaz Semmering do Dunaja. Jaz prvič, Matej drugič, oba do zob oborožena z literaturo o dunajskih projektih mojstra Plečnika. Potovanje z vlakom do avstrijske prestolnice traja natanko šest ur – na glavno železniško postajo sva tako prispela ob dveh popoldne.   Preberi več »

Sarajevo

Na popotovanje po Balkanu, ki je – vsaj tako mi je zatrdilo več pripadnikov starejše generacije – nekdaj predstavljalo tipičen maturantski izlet, smo se odpravili proti koncu letošnje pomladi. Preden smo prišli do Sarajeva, smo se ustavili še v Podgariću in Jasenovcu, na poti iz Sarajeva do Podgorice v Tjentištu ob Sutjeski, pa v Nikšiću in samostanu Ostrog, vzidanem v skalo. Nato smo z vmesnimi postanki v Cetinjah, na Lovćenu, Sv. Stefanu, v Budvi in Kotorju prispeli v Herceg Novi. Sprehodili smo se po ulicah Dubrovnika, prečili delto Neretve in se za konec ustavili še v Trogirju. Če bi me kdo povprašal, kaj mi je bilo od vsega najbolj všeč, bi se težko odločila le za eno mesto, a dejstvo je, da zna Sarajevo na človeku pustiti prav poseben odtis. Preberi več »

Milano

Milano, prestolnica severnoitalijanske pokrajine Lombardija, je z 1,3 milijona prebivalci drugo največje mesto v državi. Najslavnejša mestna znamenitost, katedrala Il Doumo, ki stoji na istoimenskem trgu v središču mesta in po katere terasi se je brez kakršnega koli negodovanja mogoče v miru nastavljati sončnim žarkom, je največja cerkev v Italiji in peta največja na svetu. Milanska operna hiša La Scala je ena od najbolj znanih in najprestižnejših na svetu. Milano je tudi vodilno italijansko mesto, kar zadeva industrijo, dizajn, finance in še kaj, njegov bruto domači proizvod je med najvišjimi med evropskimi mesti, takoj za Londonom in Parizom, s slednjima pa si deli tudi laskavi naziv največje modne prestolnice Evrope.
Preberi več »