vselepoinprav.si

Ko se je Kristina, najboljša mlajša sestra na svetu, pred petimi leti preselila v Romunijo, ni trajalo prav dolgo, preden sem jo hitela obiskat. Takrat je živela v Bukarešti in je Mr. P.-ju in meni nesebično razkazala svoje novo mesto, ki sva ga, tako kot ona, takoj vzela za svojega. Obvladala je že vse linije metroja in poznala manj znane kotičke, kjer strežejo najokusnejše  lokalne specialitete. S kolesi smo se vozili po parku Herăstrău, obiskali par zares lepih knjigarn, se prijavili na ogled Palače parlamenta in na brezplačno vodstvo po mestu, ki ga organizira skupina mladih Bukareščank in Bukareščanov ter se z vlakom zapeljali na enodnevni izlet do Constanţe, pristaniškega mesta ob Črnem morju s čisto samosvojim utripom.

“A prideta še pred novim letom?” me je v začetku decembra že ničkolikotič vprašala Kristina. “Ja, definitivno prideva še letos!” sem ji brez oklevanja odpisala nekaj trenutkov za tem. Lansko leto in leto pred tem, ko je Kristina stanovala še v Bukarešti, sem bila pri njej na obisku dvakrat: prvič z Matejem, drugič z mami, nekega zgodnjejesenskega dne pa smo se z vlakom zapeljali celo do obale Črnega morja. Pred nekaj meseci se je Kristina preselila na romunsko podeželje in spet sva šla na obisk. Tokrat z avtom. Več »

Predzadnji dan najinega obiska v Romuniji smo namenili družinskemu izletu do obale Črnega morja. Prvotni načrti, ki so vključevali najem najboljšega romunskega avtomobila, po možnosti pa tudi križarjenje po delti Donave, so padli v reko vodo, saj se je enodnevni najem male Dacie s finančnega vidika izkazal za povsem neekonomičnega, časovno pa bi vsega skupaj na koncu morda privarčevali kvečjemu slabo uro. Zato smo se iz Bukarešte do Constanţe pustili zapeljati z napol praznim prvim jutranjim vlakom. Več »

Preden sem pred dobrim letom dni prvič obiskala Romunijo, sem imela o njej podobno predstavo, kot jo ima verjetno marsikateri povprečen Slovenec: v državi je še vedno čutiti posledice socializma, njeno glavno mesto je Bukarešta (ali morda Budimpešta?), nekdanji diktator se je pisal Čeučesku, najbolj znani grozovitež sliši po imenu grof Drakula, ceste so zanič, Romuni pa so slabi vozniki, ki te na vsakem koraku poskušajo opehariti. Če se ne bi sestra lansko jesen preselila v Bukarešto, bi še danes po vsej verjetnosti v podobni smeri razmišljala tudi sama.   Več »

Enkrat samkrat sem v zadnjem letu potovala med starim in novim domom, med Bukarešto in Ljubljano. Pot do doma sem v celoti preštopala, kar se je izkazalo za najprijetnejši uvid v poklic voznika tovornjaka. Pot nazaj se je bolj vlekla, saj sem dala priložnost javnemu prevozu, a sem zato lahko preklepetala vso noč z utrujeno češko stevardeso. Fotk s poti nimam, vtisi pa, upam, vseeno živo slikajo to območje gostega prometa sredi Evrope. Več »