
Na obisku v Romuniji: dolga pot nazaj
Po slabih osmih letih se tisoč dvesto petdeset kilometrov in v povprečju štirinajst ur vožnje v kosu pravzaprav sploh ne zdi več tako zelo daleč. Danes se pač usedemo v avto in gremo. Čas potovanja je načeloma odvisen od treh stvari: števila postankov (ki so navadno pogojeni s številom potnikov pa tudi vozil), gneče na cestah in najbolj obljudenem madžarsko-romunskem mejnem prehodu (ta je tam praktično neizogibna), konec koncev pa tudi od vozila samega. Sicer se je za najbolj udobnega doslej izkazal najin zvesti Šved, a tudi z malo rdečo Dacio se da na tako dolgo pot in v resnici je prav zabavno. A tokrat je bilo to njeno poslednje potovanje, njen šestnajsturni spomladanski labodji spev.
Preberi več »