vselepoinprav.si

Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: Rdeča soteska

Do naših v Romuniji je nekje od trinajst in štirinajst ur vožnje, odvisno od postankov, gneče na cestah (predvsem pred Budimpešto) ter gneče na mejnih prehodih (predvsem tistem v Romunijo). Ko se skozi Madžarsko končno prebiješ do slednjega, si v resnici šele na pol poti, če je končna destinacija Bukarešta pa še niti to ne. Na treh četrtinah, na polovici vožnje skozi Romunijo, se nahaja mestece Sebeș, v njegovi bližini pa Râpa Roșie, rdeča soteska – naravna znamenitost, ki se jo že od daleč vidi z avtoceste. Tolikokrat sva se že peljala mimo, a nikoli ni bilo ne časa ne pravega vremena, da bi odvila proti hribom. Tokrat se je, četudi le za kratek postanek, sestavilo oboje.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Divji Karpati • Transfăgărășan: po najlepši gorski cesti na svetu

Ljubitelji najslavnejše britanske avtomobilistične oddaje boste zagotovo vedeli, da so Transfăgărășan, cesto, ki preči gorovje Făgăraș in Transilvanijo povezuje z Muntenijo na južni strani Karpatov, voditelji v enem od prispevkov okronali za najboljšo cesto na svetu. Če vas količkaj zanima zgodovina, se boste morda spomnili tudi, da je dal taisto cesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – zelo na hitro in bojda za strateške namene – zgraditi tedanji romunski predsednik in diktator; zaradi nagle, nepremišljene in za delavce precej nevarne gradnje pa je znana tudi kot Ceaușescujeva neumnost.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Divji Karpati • Gorovje Bucegi: Babele, Sfinga in vzpon na Omu

Ko sva se tretji dan najinega potepanja po Karpatih skozi gorski mesteci Bușteni in Sinaio, priljubljeni letovišči tako pozimi kot poleti, peljala proti gorovju Bucegi, se nama niti sanjalo ni, kaj naju čaka. Nato sva z glavne ceste odvila na Transbucegi, eno od najlepših gorskih cest, po katerih sva kdaj vozila, in ostala brez besed. Za seboj sva pustila gozdno linijo, pred nama pa se je odprl razgled na prostrano, zeleno pokrajino, polno zaobljenih vrhov, med katerimi se je vila cesta, ravno dovolj široka, da sta se na njej z nekoliko upočasnjeno hitrostjo lahko srečala dva avtomobila. Bilo je kot v filmu.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Divji Karpati • Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz

Ko sva večer poprej s potepanja po gorovju Retezat vozila proti vzhodu v tristo kilometrov oddaljeni Brașov, se je za nama bliskalo in grmelo, dokončno pa se je ulilo ravno ko sva na obrobju mesta za seboj zaprla vrata najinega malega doma. Naslednje jutro je sijalo sonce, od dežja osvežena pokrajina pa je bila kot nalašč za izlet. Mahnila sva jo na sever, najbolj severno na tem potovanju, vse do nevidne meje med pokrajinama Transilvanijo in Moldavijo.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura

Prve štiri od dvanajstih dni, ki sva jih letošnje počitnice preživela v Romuniji, deželi neokrnjenih smrekovih gozdov, grofa Drakule in mojega nečaka, sva namenila odkrivanju Karpatov. Čisto premalo, da bi lahko rekla, da sva videla veliko, a sva v resnici prepotovala in doživela ogromno. Romunija je velikanska dežela, vsak malo večji izlet zahteva precej vožnje in skoraj gotovo cel dan. A vse to sva že vedela, v Romunijo nisva potovala prvič in tudi pot sva že poznala, le dva sva tokrat naredila več ovinkov. Tako sva na rob drugega najdaljšega gorovja v Evropi po devetih urah vožnje, v katerih se razen razgledov po neskončni madžarski ravnini ni zgodilo prav veliko, prispela v sredo zvečer, nato pa se že takoj naslednji dan, navsezgodaj zjutraj, polna pričakovanja in z zajtrkom na poti v naročju, odpravila na prvo avanturo.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto

Ko se je Kristina, najboljša mlajša sestra na svetu, pred petimi leti preselila v Romunijo, ni trajalo prav dolgo, preden sem jo hitela obiskat. Takrat je živela v Bukarešti in je Mr. P.-ju in meni nesebično razkazala svoje novo mesto, ki sva ga, tako kot ona, takoj vzela za svojega. Obvladala je že vse linije metroja in poznala manj znane kotičke, kjer strežejo najokusnejše  lokalne specialitete. S kolesi smo se vozili po parku Herăstrău, obiskali par zares lepih knjigarn, se prijavili na ogled Palače parlamenta in na brezplačno vodstvo po mestu, ki ga organizira skupina mladih Bukareščank in Bukareščanov ter se z vlakom zapeljali na enodnevni izlet do Constanţe, pristaniškega mesta ob Črnem morju s čisto samosvojim utripom.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje

“A prideta še pred novim letom?” me je v začetku decembra že ničkolikotič vprašala Kristina. “Ja, definitivno prideva še letos!” sem ji brez oklevanja odpisala nekaj trenutkov za tem. Lansko leto in leto pred tem, ko je Kristina stanovala še v Bukarešti, sem bila pri njej na obisku dvakrat: prvič z Matejem, drugič z mami, nekega zgodnjejesenskega dne pa smo se z vlakom zapeljali celo do obale Črnega morja. Pred nekaj meseci se je Kristina preselila na romunsko podeželje in spet sva šla na obisk. Tokrat z avtom.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: Constanţa

Predzadnji dan najinega obiska v Romuniji smo namenili družinskemu izletu do obale Črnega morja. Prvotni načrti, ki so vključevali najem najboljšega romunskega avtomobila, po možnosti pa tudi križarjenje po delti Donave, so padli v reko vodo, saj se je enodnevni najem male Dacie s finančnega vidika izkazal za povsem neekonomičnega, časovno pa bi vsega skupaj na koncu morda privarčevali kvečjemu slabo uro. Zato smo se iz Bukarešte do Constanţe pustili zapeljati z napol praznim prvim jutranjim vlakom. Preberi več »

Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: Bukarešta

Preden sem pred dobrim letom dni prvič obiskala Romunijo, sem imela o njej podobno predstavo, kot jo ima verjetno marsikateri povprečen Slovenec: v državi je še vedno čutiti posledice socializma, njeno glavno mesto je Bukarešta (ali morda Budimpešta?), nekdanji diktator se je pisal Čeučesku, najbolj znani grozovitež sliši po imenu grof Drakula, ceste so zanič, Romuni pa so slabi vozniki, ki te na vsakem koraku poskušajo opehariti. Če se ne bi sestra lansko jesen preselila v Bukarešto, bi še danes po vsej verjetnosti v podobni smeri razmišljala tudi sama.  

Preberi več »