vselepoinprav.si

Italija  |  Malo dlje  |  S kolesom

S kolesom v Gradež

Bila je zadnja in ena najlepših sobot tega poletja in žal bi mi bilo, če ne bi vztrajala, da s kolesi končno odpeljeva krog skozi Gradež. Lahkotna, petdesetkilometrska tura z vsega skupaj triindvajsetimi višinskimi metri – kofirajd v pravem pomenu besede, je bila na mojem seznamu že lep čas, a jo je doslej vedno preglasila kakšna druga ideja, odpihnila primorska burja, onemogočila takšna ali drugačna nenadna gibalna oviranost. Preteklo soboto, na eno najlepših v tem poletju, nisva imela drugih, prevladujočih idej, na obali je pihal rahel jugovzhodnik in nobeden od naju se ni bojeval s kakšno resnejšo poškodbo. In sva šla.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  S kolesom

Parenzana: iz Sečovelj do Motovuna

Ko sva lanskega februarja odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem imela le eno željo: da naslednji odsek prekolesariva, ko bo vsaj dvajset stopinj nad ničlo, brez burje in sončno. Tak dan je bil za Primorsko napovedan preteklo soboto in v Sečovljah sva avto zaklenila nekaj čez pol deveto zjutraj. Nisva ravno hitela, a sva vseeno želela začeti zgodaj, še preden je poznopomladansko sonce dodobra razgrelo rdečo istrsko zemljo. Bilo je čudovito jutro in takoj ko sva na mejnem prehodu Plovanija odvila z glavne ceste, sva se z navdušenjem pognala v hrib.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  S kolesom

Po trasi nekdanje železniške proge Kozina-Trst

Destinacijo sobotnega kolesarskega izleta sem izvedela šele, ko sva na robu Kozine, na makadamskem parkirišču, kjer opoldne ni bilo žive duše, zaklenila avto. Dejstvo, da sva se odpravljala na necestno turo bi mi Mr. P. sicer težko prikril, res pa je, da rekreativne poti, speljane po trasi opuščene železniške proge Hrpelje-Kozina-Trst, nisem poznala in se mi ni niti približno sanjalo, kaj me čaka. Bilo je sončno, zato je Mr. P. oblekel kratke rokave. Zaradi rahlega vetra je bilo tudi malce hladno, zato sem nase navlekla dolge. In sva šla.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Spomladansko makadamkanje po Barju

Kljub muhastemu vremenu, ki nas osvežuje in prevetruje zadnjih nekaj tednov, je letošnja pomlad v bistvu – v kolikor uspeš ujeti nekaj uric brez grozeče oblačnosti in nepredvidljivih neviht – idealna za lahkotno kolesarjenje po Barju. Lahkotno, ker nikoli nisem uživala v podiranju rekordov in divjanju skozi pokrajino, ki v sebi skriva toliko lepega. V zadnjem mesecu sem se med cvetoče travnike in nežno migetajoča pšenična polja tako podala kar trikrat: z mojim novim-starim Verdijem sva jo vsakokrat mahnila bolj ali manj po isti trasi – in čisto vsakič odkrila kaj novega.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Parenzana: iz Milj do Sečovelj

Bila je nedelja, prva v februarju, napoved za Obalo pa precej obetavna, s temperaturami krepko nad deset stopinj, izvzemši dejstvo, da se je zadnjih nekaj dni nad morje vsak popoldan privlekla gosta megla. Iz Ljubljane, kjer je bilo sončno, a le par stopinj nad ničlo, sva štartala ob pol desetih. Nikamor se nama ni mudilo: kasneje kot sva odrinila, več možnosti je bilo, da naju ne bo zeblo. Odločila sva se, da tisti dan prekolesariva slovenski del Parenzane, Porečanke, tudi Istranke – dobrih štirideset sicer sto triindvajset kilometrov dolge kolesarske poti med Trstom in Porečem, speljane po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge, po kateri je vlak v začetku prejšnjega stoletja vozil ljudi, sol, moko, olje in vino, sadje in zelenjavo, pa tudi istrski kamen, apno in les.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Barjanka malo drugače

Pri nas doma ne greš preprosto trgovino in kupiš kolesa. To bi bilo veliko preveč enostavno. Postopek pridobivanja novega bicikla je veliko bolj zapleten in pogosto traja več tednov ali celo mesecev. Začetni izbiri vrste in – kar je najpomembneje – barve okvirja (ta se ponavadi najde v prijateljevi kleti ali v več let zapečateni garaži dedka s Primorske) sledi večurno večerno brskanje po spletu za vsemi potrebnimi sestavnimi deli, ki se nato nakupijo v več rundah in v naslednjih tednih na domači in sosednje naslove hodijo v predimenzioniranih paketih. Obnova okvirja je odvisna od njegovega stanja, od želja in finančnih zmožnosti naročnika, nenazadnje pa tudi od namembnosti kolesa. Novo kolo torej nikoli ni zares novo, a je eden od n+1 primerkov, ki visi na steni najinega stanovanja, restavriran do takšne popolnosti, da je verjetno lepši kot takrat, ko ga je prvotni lastnik pripeljal iz Roga. Moje novo gorsko kolo ni takšno. Je pa lepe temno zelene barve in ime mu je Verdi.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Tour de Sava

Natanko pred enim letom, na predzadnjo nedeljo v juniju – bila je podobno vroča kot letošnja – sva se odpravila na lahkoten kofirajd ob Savi, ki se je na koncu sprevrgel v triinsedemdeset kilometrov dolgo turo, po kateri sem rabila vsaj en dan počitka. Kljub temu sva se takrat strinjala, da morava zadevo čimprej ponoviti, a je poletje minilo kot bi mignil in želja je obvisela na eni od vej grmovja ob tistem zapuščenem pomolu. Letos se je zgodilo kar samo od sebe – brez načrtovanja poti in brez razmišljanja o datumih. Da je od prejšnje ture preteklo natanko eno leto, sva ugotovila šele, ko sva na skalah ob vodi brskala za slikami iz minulega poletja.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Zakladi Slovenije: odkrivanje Slovenskih goric s kolesom

Ne vem, ali bi se najin tridnevni izlet s kolesi med tistimi pravimi zagrizenci nad večdnevnimi kolesarskimi popotovanji v resnici lahko štel za bikepacking, a dejstvo je, da sva si oprtala nahrbtnika, kljub nerodnim kolesarskim čevljem niti ne tako zelo nabasana, popokala specialki in sva šla. O kolesarjenju po Slovenskih goricah je Mr. P. razpredal že nekaj časa in že nekaj časa je imel tudi zrisanih par tras. Jaz sem izbrala prenočišče.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Krožna pot čez Višnjo Goro

Iz Ljubljane do Višnje Gore je z avtom dobrih petindvajset kilometrov. Malo več, če se tja odpravite s kolesom, ker se boste po vsej verjetnosti želeli ogniti avtocesti, pa tudi nekaterim regionalnim, nič manj prometnim cestam, ki najlepše mesto na svetu povezujejo z mestom, v katerem kraljuje polž. Še dobro, da Mr. P. pozna vse lokalne stranske poti Osrednjeslovenske regije – ne le, da na njih ni žive duše – ena je namreč bolj slikovita od druge.

Preberi več »