vselepoinprav.si

Na potep  |  S kolesom

Po Kozjanskem s kolesom

Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom  |  V hribe

Zakladi Slovenije: aktivne počitnice na Koroškem

Če izvzamem druženja lastnikov sfriziranih jeklenih konjičkov na slovenjgraškem letališču pred petnajstimi leti, nihče od naju še ni bil zares na Koroškem, še najmanj pa na počitnicah. In ker je letos pač tako, da se potepamo pretežno po naši mali kokoški, sva čakala na tisti popoln trenutek v sicer precej deževnem poletju in enkrat za spremembo nama je uspelo: ujela sva štiri dni sončnega vremena, idealnega za kolesarjenje, hribolazenje in kopanje v jezerih.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Bloška

Če bi bila to Mr. P.-jeva solo tura, bi štartal iz Ljubljane in obrnil vsaj kakih sto dvajset kilometrov. Ustavil bi se najmanj na eni kavi s kokakolo in če bi bila kriza, bi v enem od lokalnih kafičev, kjer bi poleg njega na delavniško dopoldne sedela kvečjemu še dva sosedova ata, naročil sendvič toast. Podrl bi par osebnih rekordov, slikal čredo stoičnih krav, pa tudi kakšna dvokrilna vrata, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Polhograjska: vzpon na Pasjo ravan

Mr. P. jo je prevozil že neštetokrat in že neštetokrat me je vprašal, če bi šla z njim. Doslej me ni ne vem kako hudo mikala – večkrat je bilo namreč govora o hudih klancih ter duhá in nogé ubijajoči strmini tik pod vrhom. Ko pa je preteklo soboto odprl svoj mali računalnik in mi pokazal, da sta tako zahtevnost kot tudi trajanje ture praktično identična tisti na Turjak, ki sva jo odvozila štirinajst dni prej, sem mu končno rekla ja.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Turjaška

Bilo je toplo in sončno sobotno dopoldne in sama sebi sem se zdela pripravljena odpeljati že kaj več kot le Barjanko. Že kar lep čas se mi je po glavi motal izlet v konce mojega otroštva s ciljem pri Turjaškem gradu in ko sem to omenila kondicijsko bistveno bolj pripravljenemu Mr. P.-ju, je ta že hitel izrisovat traso. Če bi bilo po moje, bi z Iga nadaljevala proti Želimljam in se nato povzpela na Turjak. Ampak en vzpon je pa čisto premalo, je pripomnil, in v mali kolesarski računalnik ravnodušno dodal ovinek čez Klado.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Prva letošnja: Barjanka

Ko sem pred dobrimi tremi leti objavila prvi pa tudi edini zapis o Barjanki, sem bila v cestnem kolesarjenju še popolna začetnica. Vzponi so mi bili španska vas, pravilno nisem znala odvoziti niti najmanjših klancev, pri spustih sem preveč in predolgo stiskala zavore. V lažjo sem prestavljala prepozno, zaradi česar je padla marsikatera sočna. Ob postankih sem se občasno spozabila, da je pred sestopom iz pedal najprej potrebno odpeti čevlje. A vse to so začetniške napake.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep  |  S kolesom

Prvič po Ciclovii Alpe-Adria

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep  |  S kolesom

Moja prva tržaškokraška

Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek. Preberi več »