vselepoinprav.si

Po Istri s kolesom

Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.

Preberi več »

Prvič na Mangartsko sedlo

Odkar sem z njima prevozila Sello Ronda, me povsod vlečeta zraven. Na Mangartsko sedlo, naprimer. Rekordov pri tem sicer nismo podirali, smo se pa imeli hudo luštno. Naslednjič baje štartamo iz Loga.

Preberi več »

Počitnice v Dolomitih

Pred dobrim letom sva Dolomite po dolgem in počez prekrižarila z motorjem in vse od takrat si jih je Matej strastno želel prevozit še s kolesom. Jaz niti ne. So mi pa že hudo manjkali hribi. Ampak potem sem se letos nekoliko resneje vrgla v kolesarjenje. Prilezla sem na Rakitno, podirala rekorde po Barju, odvozila prvo stotko do Črnomlja in kolesarjenje v hrib je nenadoma postalo zanimivo. Tako smo v začetku avgusta na strešna prtljažnika avtomobilov namontirali Matejevega Focusa, Tomaževo SuzieQ in mojo Rozi in smo šli. V Dolomite in to za cel teden: kolesarit, pohajkovat, namakat prste v mrzla gorska jezera.

Črnomaljska z vlakom

Če bi mi kdo pred dobrim letom dni, ko sem se s kolesarjenjem spogledovala še bolj na daleč, rekel, da bom v ne tako daljni prihodnosti brez hujših naporov pribrcala iz Ljubljane do Črnomlja, bi mu rekla, da se mu je skisala pamet. Pa sem. Včeraj, v krepkih štirih urah, z nekaj truda in v družbi dveh fantov, ki v moje sposobnosti nista podvomila niti za hip. Preberi več »

Bohinjska z avtovlakom

Tokratna epska tura je bila predvidena v dveh etapah z začetkom in koncem v Škofji Loki. Ker je bil moj standardni delovni stroj čisto po moji krivdi v okvari, sem pogumno sedel na »hubba bubbo«, ki slovi po rahlo težjih prenosih. Kako ti prenosi izgledajo v praksi, sem stestiral že enkrat prej, na krajšem vzponu na Rakitno in bilo je kar znosno. Bom že nekako, sem si rekel.
Preberi več »

Tržaškokraška

Prva resna tura v novem letu me je popeljala v Tržaški zaliv, na toplo, na morje in na sonce. Štart je bil v Štorjah, kjer je pred gostiščem Skok prav prikladno parkirišče. Preko Sežane sem se zapeljal na italijansko stran. Prečkanje tega mejnega prehoda je prav bizarno, saj se spustiš iz rondoja na regionalni cesti neposredno na zaključek hitre ceste, ki je bila še nekaj metrov prej avtocesta. Potem moraš, da prideš na pravo smer proti Opčinam, prečkati štiri pasove s skrajno desnega na skrajno levega. Opčinam je sledil Prošek, kjer se mi je odprl razgled na Trst in Jadransko morje, potem pa sem se spustil čisto do obale.

Preberi več »

Mangartsko sedlo n-tič

Ko sem se pred nekaj leti s prijatelji iz Kalifornije prvič odpravil na Mangartsko sedlo, si niti slučajno nisem mislil, da bom postal skoraj stalni gost. Sploh pa ne s kolesom. Ko sem takrat opazoval kolesarje, reveže, ki so se trpinčili po nepopustljivi strmini do vrha, sem se spraševal, če so pri zdravi pameti. Kolesarji smo malo usekani, kajti leto kasneje sem si kupil specialko in ni minilo dosti časa, da sem še isto poletje rinil gor s Tomažem in z užitkom brcal pedala. Dobro, saj je naporno. Precej. Vse zavisi od kondicije in koliko kilometrov imaš že v riti tisti dan. Ampak kljub temu mi nikoli ni bilo žal. Preberi več »

Barjanka

Ne, to ni oseba ženskega spola, ki bi strašila po barjanskih mokriščih, temveč med ljubljanskimi rekreativnimi kolesarji priljubljena (krožna) pot po Barju. Njena dolžina je premo sorazmerna s kondicijsko pripravljenostjo posameznega kolesarskega navdušenca in potemtakem variira nekje od dvajset pa vse tja do – če malo pretiravam – sto kilometrov. Zdaj ko imam Rozi, moj čisto pravi dirkalnik čudovite nedoločljive barve, sem jo parkrat (natančneje trikrat) prevozila tudi sama. No, ne sama, v mentorjevi družbi, se razume. V različnih dolžinah, a z enako končno stopnjo crknjenosti. Kaj hočem, sem pač mladič.
Preberi več »

S Predela na vsako stran

Nekaj tednov nazaj sem spakiral prenosnik in kolo ter za nekaj dni prestavil pisarno v Hermanov hram na prelazu Predel. Tam je bil namreč Tomaž tisti teden na dopustu in me je, isto kot lani, povabil, da se mu za nekaj dni pridružim. Predel je idealno izhodišče za alpske kolesarske ture, saj so v neposredni bližini vse najlepše gorske ceste v slovenskih Alpah, primer Mangartsko sedlo in Vršič. Prav tako se iz tam človek lahko poda tudi na italijansko stran, najbližja, recimo, je Sella Nevea, nad njo pa prekrasen Altopiano del Montasio.
Preberi več »