vselepoinprav.si

Na potep

Na Kras: po Pliskini poti

Nazadnje sva se po Krasu potepala spomladi, na tisto nedeljo, ko smo kazalce prestavili za eno uro naprej. Štartala sva pozno in imela sem občutek, kot da nama bo zmanjkalo dneva. Minuli vikend je bilo ravno obratno: ura se je prestavila nazaj, od doma sva se odpravila zgodaj in zdelo se je, kot da imava ves čas na svetu. Ni se nama mudilo, a sva od Logatca do Ajdovščine in od Branika do Komna vseeno prišla s svetlobno hitrostjo. Tam sva zavila proti jugovzhodu, nato pa na robu Pliskovice, na makadamskem parkirišču, v vogal katerega je umeščena tudi izposojevalnica koles, pustila avto.

Preberi več »
Na potep

Izlet presenečenja: vikend oddih na Idrijskem

Ko me je Mr. P. v začetku meseca vprašal, kaj si želim letos početi za rojstni dan, sem izrazila željo, da bi ga tokrat preživela nekoliko drugače – v miru (po možnosti nekje čim bolj na samem), brez posebnih načrtov, s knjigo v naročju in z natikači na nogah (lahko tudi brez). Pri izbiri destinacije nisem smela sodelovati, ker to potem ni presenečenje, kot se to zadnja leta pogosto primeri. Vsi sodelujoči so se tudi tokrat – tako kot še vsakič doslej – spet nadvse izkazali.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: Teranova krožna pot

Večer poprej sva šla pozno spat, ponoči se je prestavila ura, naslednje jutro pa je v Ljubljani še vedno rahlo deževalo. A napoved za zahodni (beri: kraški) del Slovenije je bila obetavna in ko sva pri Sežani zavila z avtoceste, je skozi oblake počasi že prodiralo sonce. V središču Dutovelj, po domače na placu, kjer sva pustila avto in kjer se na razdalji nekaj sto metrov nahaja vse najnujnejše – cerkev, gostilna, trgovina in mesnica, banka ter turistično-informativni center, ob vikendih pa tudi tržnica na prostem, je bilo sredi dneva precej živahno. Sprehodila sva se skozi nedeljski vrvež, nato pa na koncu vasi, tam, kjer se enkrat na leto, in to več dni zapored, odvija Praznik terana in pršuta, zavila v gozd.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski pohod na Dobrčo in Šentanski vrh

Bilo je že krepko čez dvanajsto popoldan, ko sva v Tržiču odvila proti Begunjam. Sprva ozka cesta, ki se je vzpenjala med hišami, da se nama je zdelo, kot da se bova vsak čas pripeljala k nekomu na dvorišče, se je, takoj ko sva zapustila naselje, razširila, na obeh straneh pa je namesto hiš zrasel gozd. Po nekaj silno lepih ovinkih, po katerih je Mr. P. v mislih že risal svoj naslednji kolesarski podvig, sva dosegla vasico Brezje pri Tržiču in tam zavila ostro desno v strm klanec. Asfalt je prešel v makadam, ta pa v zasneženo gozdno cesto, ki naju je po nadaljnjih treh kilometrih pripeljala do izhodišča.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod na storžiške kepe

Že lep čas sem čakala na en takšen vikend, ko je zapadlo dovolj snega, da so se cesta in gozdovi okrog doma pod Storžičem odeli v belo. V petek je snežilo, jaz pa v službi, v soboto zjutraj je skozi spuščene žaluzije prodiralo nenapovedano sonce, midva pa spala. V nedeljo sem nastavila budilko in končno sva jo mahnila proti Tržiču. Nizka oblačnost je ustvarjala ravno pravšnje vzdušje za zimski sprehod po gozdu in povzročila, da na poti do tja ni bilo skoraj nikogar. Na parkirišču v kamnolomu, kjer sva pustila avto, sva bila prva. Bilo je hladno, a popolnoma brez vetra in zato nenavadno tiho. Edini zvok je prihajal izpod najinih nog, ko sva jo po zasneženi, rahlo pomrznjeni cesti mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Tamar

V soboto zjutraj je bilo na cesti proti Kranjski Gori kar precej avtomobilov. Nekaj jih je nato najprej zavilo proti Vršiču, par h kranjskogorskemu smučišču, peščica proti Korenskemu sedlu, velika večina pa je vožnjo nadaljevala naprej proti italijanskim belim strminam. K Planici pred nama ni odvil nihče in na parkirišču pred Nordijskim centrom sva ob pol devetih zjutraj srečala le varnostnika in nekaj zagrizenih tekačev na smučeh. Bilo je sončno, a hladno jutro – termometer v avtu je kazal krepkih sedem stopinj pod ničlo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Lovrenških jezerih

Ko sva nekaj pred osmo zapuščala Ljubljano, je jutranje sonce prav kičasto osvetljevalo Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se dvigale naravnost pred nama in z vseh možnih medijev so naju obveščali, da se obeta zares lepa sončna sobota. In je to tudi bila, vsaj do zadnjega ovinka pred smučiščem na Rogli – tistega, za katerim se nad cesto razteza del Poti med krošnjami, od tam naprej pa so bili pohorski gozdovi odeti ne le v sneg, temveč tudi v gosto meglo. Parkirnega mesta ni bilo težko najti, temperatura na vrhu se je spustila krepko pod ničlo, povrh vsega pa je pihal še leden veter, ki je iz krošenj dreves vse naokrog nosil pravi, iz snežnih topov pa umeten sneg. Nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo in tudi vse tisto, kar za rezervo voziva v avtu. Sonce gor ali dol, bila sva pripravljena.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot po vrhovih južnega grebena

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Vrnitev v Rezijo: Ta lipa pot

Nad Ljubljano je tistega jutra visela gosta megla, ki se je dokončno razkadila šele pri Vodicah. Bila sva na poti na spontani izlet (in zame izlet presenečenja), ki ga je imel Mr. P. bojda že lep čas v mislih. Nič nisem imela proti, da nisem vedela, kam greva, všeč pa mi je bilo dejstvo, da sva se peljala proti Gorenjski. Ne greva prav visoko, ampak do izhodišča je kar nekaj vožnje in pot je zelo lepa. In s tem ne mislim le vožnje do tja, je rekel on. Se že veselim! sem odgovorila jaz. Temperatura ozračja je naraščala z vsakim prevoženim kilometrom in veselila sva se sprehoda v krakih rokavih, morda še zadnjič v tej sezoni. Bila je predzadnja sobota v septembru in zadnji dan koledarskega poletja.

Preberi več »