vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimski pohod na Dobrčo in Šentanski vrh

Bilo je že krepko čez dvanajsto popoldan, ko sva v Tržiču odvila proti Begunjam. Sprva ozka cesta, ki se je vzpenjala med hišami, da se nama je zdelo, kot da se bova vsak čas pripeljala k nekomu na dvorišče, se je, takoj ko sva zapustila naselje, razširila, na obeh straneh pa je namesto hiš zrasel gozd. Po nekaj silno lepih ovinkih, po katerih je Mr. P. v mislih že risal svoj naslednji kolesarski podvig, sva dosegla vasico Brezje pri Tržiču in tam zavila ostro desno v strm klanec. Asfalt je prešel v makadam, ta pa v zasneženo gozdno cesto, ki naju je po nadaljnjih treh kilometrih pripeljala do izhodišča.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod na storžiške kepe

Že lep čas sem čakala na en takšen vikend, ko je zapadlo dovolj snega, da so se cesta in gozdovi okrog doma pod Storžičem odeli v belo. V petek je snežilo, jaz pa v službi, v soboto zjutraj je skozi spuščene žaluzije prodiralo nenapovedano sonce, midva pa spala. V nedeljo sem nastavila budilko in končno sva jo mahnila proti Tržiču. Nizka oblačnost je ustvarjala ravno pravšnje vzdušje za zimski sprehod po gozdu in povzročila, da na poti do tja ni bilo skoraj nikogar. Na parkirišču v kamnolomu, kjer sva pustila avto, sva bila prva. Bilo je hladno, a popolnoma brez vetra in zato nenavadno tiho. Edini zvok je prihajal izpod najinih nog, ko sva jo po zasneženi, rahlo pomrznjeni cesti mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Tamar

V soboto zjutraj je bilo na cesti proti Kranjski Gori kar precej avtomobilov. Nekaj jih je nato najprej zavilo proti Vršiču, par h kranjskogorskemu smučišču, peščica proti Korenskemu sedlu, velika večina pa je vožnjo nadaljevala naprej proti italijanskim belim strminam. K Planici pred nama ni odvil nihče in na parkirišču pred Nordijskim centrom sva ob pol devetih zjutraj srečala le varnostnika in nekaj zagrizenih tekačev na smučeh. Bilo je sončno, a hladno jutro – termometer v avtu je kazal krepkih sedem stopinj pod ničlo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Lovrenških jezerih

Ko sva nekaj pred osmo zapuščala Ljubljano, je jutranje sonce prav kičasto osvetljevalo Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se dvigale naravnost pred nama in z vseh možnih medijev so naju obveščali, da se obeta zares lepa sončna sobota. In je to tudi bila, vsaj do zadnjega ovinka pred smučiščem na Rogli – tistega, za katerim se nad cesto razteza del Poti med krošnjami, od tam naprej pa so bili pohorski gozdovi odeti ne le v sneg, temveč tudi v gosto meglo. Parkirnega mesta ni bilo težko najti, temperatura na vrhu se je spustila krepko pod ničlo, povrh vsega pa je pihal še leden veter, ki je iz krošenj dreves vse naokrog nosil pravi, iz snežnih topov pa umeten sneg. Nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo in tudi vse tisto, kar za rezervo voziva v avtu. Sonce gor ali dol, bila sva pripravljena.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot po vrhovih južnega grebena

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Vrnitev v Rezijo: Ta lipa pot

Nad Ljubljano je tistega jutra visela gosta megla, ki se je dokončno razkadila šele pri Vodicah. Bila sva na poti na spontani izlet (in zame izlet presenečenja), ki ga je imel Mr. P. bojda že lep čas v mislih. Nič nisem imela proti, da nisem vedela, kam greva, všeč pa mi je bilo dejstvo, da sva se peljala proti Gorenjski. Ne greva prav visoko, ampak do izhodišča je kar nekaj vožnje in pot je zelo lepa. In s tem ne mislim le vožnje do tja, je rekel on. Se že veselim! sem odgovorila jaz. Temperatura ozračja je naraščala z vsakim prevoženim kilometrom in veselila sva se sprehoda v krakih rokavih, morda še zadnjič v tej sezoni. Bila je predzadnja sobota v septembru in zadnji dan koledarskega poletja.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Spomladansko makadamkanje po Barju

Kljub muhastemu vremenu, ki nas osvežuje in prevetruje zadnjih nekaj tednov, je letošnja pomlad v bistvu – v kolikor uspeš ujeti nekaj uric brez grozeče oblačnosti in nepredvidljivih neviht – idealna za lahkotno kolesarjenje po Barju. Lahkotno, ker nikoli nisem uživala v podiranju rekordov in divjanju skozi pokrajino, ki v sebi skriva toliko lepega. V zadnjem mesecu sem se med cvetoče travnike in nežno migetajoča pšenična polja tako podala kar trikrat: z mojim novim-starim Verdijem sva jo vsakokrat mahnila bolj ali manj po isti trasi – in čisto vsakič odkrila kaj novega.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: po Škocjanski učni poti

Tako kot lansko leto, le slab mesec prej, sva se zapeljala do Škocjanskih jam, zdaj že tradicionalnega izhodišča za tradicionalni brkinski kolesarski giro. Prav tako tradicionalno se Mr. P.-ju že tretje leto zapored nisem pridružila, recimo da zaradi uvidevnosti. Pa nisem imela nič proti: lani sem se v času, ko je on odvozil svoj sedemdesetkilometrski krog s tisoč tristo višinskimi metri, zapeljala do vasi Zagrad v Čičariji, se povzpela na tri vrhove in se vrnila v Matavun ravno ko je Mr. P. prikolesaril skozi vas. Letos je bil moj načrt veliko manj ambiciozen, a zato nič manj lep.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Z Mariborskega Pohorja na Areh

Ni bilo prvič, da sva jo na vikend, ko se je v dolini pod Poncami odvijal eden od največjih zimskih dogodkov leta in so se posledično proti Gorenjski valile trume navijačev, raje ucvrla v drugo smer. Veliko preredko se odpraviva na Štajersko, kljub temu da naju ta vsakič znova navduši. Ko sem pred sedmimi leti in pol začenjala s pisanjem tega bloga, je bil moj prvi zapis ravno o Mariboru in je še danes eden od mojih najljubših. Tudi zdaj sva jo mahnila v tisto smer, a sva si mesto tokrat ogledala z nekoliko drugačne perspektive – od tam, kjer se je še do nedavnega odvijala druga največja smučarska prireditev. Z Mariborskega Pohorja namreč.

Preberi več »