Cel pretekli teden sem si želela nekam, kjer so smreke še bele. Da bi se šla gužvat na najpopularnejšo gorenjsko planoto, ni prišlo v poštev, četudi je ta v zimskem času izjemno lepa. Še dobro, da Mr. P. pozna vse kuclje med Ljubljano in Ajdovščino, ker je bilo drugih možnosti toliko, da sva komaj izbrala eno. Na koncu je zmagal Črni Vrh nad Idrijo.
Preberi več »
Natanko pred enim letom, na predzadnjo nedeljo v juniju – bila je podobno vroča kot letošnja – sva se odpravila na lahkoten kofirajd ob Savi, ki se je na koncu sprevrgel v triinsedemdeset kilometrov dolgo turo, po kateri sem rabila vsaj en dan počitka. Kljub temu sva se takrat strinjala, da morava zadevo čimprej ponoviti, a je poletje minilo kot bi mignil in želja je obvisela na eni od vej grmovja ob tistem zapuščenem pomolu. Letos se je zgodilo kar samo od sebe – brez načrtovanja poti in brez razmišljanja o datumih. Da je od prejšnje ture preteklo natanko eno leto, sva ugotovila šele, ko sva na skalah ob vodi brskala za slikami iz minulega poletja.
Preberi več »
Zadnje čase se od doma veliko prepogosto odpraviva veliko prepozno za kakšen daljši vzpon na kakšen resnejši hrib. A če se nočeš pražiti pod neusmiljeno pripekajočim soncem, je poleti za v hribe pač treba vstati sredi noči. Vsem nedvoumnim dejstvom navkljub tega tudi tokrat nisva storila, sem pa zato izbrala eno nezahtevno, krajšo turo, ki se je sicer izvršila šele po precej dolgi in pestri vožnji do izhodišča. Odpravila sva se na planino Razor.
Preberi več »
Če ne bi bila ena od točk v Planinskem dnevniku, vprašanje, ali bi za Hleviško planino sploh kdaj izvedela. A ker je šla telesna pripravljenost iz različnih (pravzaprav le dveh) razlogov v preteklih nekaj mesecih rakom žvižgat, sem za hec odprla knjižico in pobrskala za manj napornimi, ne tako obljudenimi vzponi, ki sva jih doslej – in to povsem po krivem – preskočila. Sploh jih ni tako malo in še precej zanimivi so, a kondicijo se nabira počasi in eden naenkrat bo moral zadostovati. Izbrala sem Hleviško planino.
Preberi več »
Lahko bi se z avtom zapeljala do vasice Gabrovo ali celo višje do Breznice, od koder bi mi vzpon do koče na vrhu Lubnika vzel kvečjemu kakšnih štirideset minut hoje. Ampak bila sem pri volji in časa sem imela na pretek, pa sem se odločila za daljšo, razgibano in razgledno pot, katere pričetek je bil nikjer drugje kot ob vznožju škofjeloškega gradu.
Preberi več »
Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje nad kakšno goriško vasico tako očarana – v Vitovlje sem se namreč zatreskala takoj, ko sva z glavne ceste, ki iz Ajdovščine pelje proti Novi Gorici, odvila proti južnim obronkom Trnovskega gozda. Dopade se mi izgled starih hiš in opuščenih tovarn, praznih zadrug in propadlih gostiln in četudi me vse od naštetega navdaja z žalostjo, se mi bodo stare fasade, polne zgodb in preteklosti, vedno zdele čudovite. Po ozki cesti, preozki, da bi na njej lahko prehitela kolesarja, sva se med hišicami z že zdavnaj preoranimi vrtovi in njivami in ponekod že cvetočimi drevesi, vzpenjala vse višje. Ko sva dosegla rob vasi in je asfaltno podlago zamenjal makadam, do izhodišča ni bilo več daleč.
Preberi več »
Pozimi, približno dvajset let je od tega, smo imeli v srednji šoli športni dan. Če se nisi odločil za smučanje, si – skorajda kazensko, vsaj občutek je bil tak – moral na skupinski pohod in pojma nimam, kje so takrat našli ribniško Malo goro. Ves čas vzpona, precej napornega, saj je tisto zimo zapadlo kar nekaj snega, sem obžalovala svojo odločitev in ob misli na Malo goro bo moja prva asociacija za vedno dejstvo, da nisem šla smučat. Ampak dvajset let kasneje veliko raje hodim v hribe in devetsto deset metrov visoka gora, pravzaprav z gozdom poraščen hrib, na vrhu katerega stoji cerkvica, ima celo žig v planinski knjižici.
Preberi več »
Na najnižjih delih šaleške kotline, v premogovniških ugrezninah, na mestu katerih so se nekoč nahajala polja in čisto prave vasi, danes ležijo tri Šaleška jezera – najstarejše Škalsko, najgloblje Družmirsko ter največje Velenjsko. Slednje ima danes svojo plažo z raznovrstnimi poletnimi aktivnostmi, razgledno ploščad in igrišče za golf s tremi luknjami. Po jezeru lahko jadrate, supate ali se vozite s pletnjo, ob njem lahko kolesarite, jezdite, po številnih urejenih poteh tečete ali pa se enostavno le sprehajate. Sredi zime in nizkih temperatur smo se odločili za slednje.
Preberi več »
Prvo nedeljo v februarju, zjutraj, a ne zelo zgodaj, se je po ljubljanskih ulicah kotalila gosta megla, skozi katero se je tu in tam priplazil kakšen sončni žarek. Čez dan naj bi se zjasnilo in tudi odmeglilo, a le v osrednji Sloveniji – napoved za jugozahodni del je bila bolj turobna. Ni bil najlepši dan za izlet, še najmanj proti Primorski, kjer je megla v pasovih že ovirala vidljivost, a idealen za naju, ki se od vseh plaž najbolje počutiva na zimskih: praznih in tihih, nad katerimi se po možnosti dvigajo bele meglice. Če še enkrat pomislim, je bil to pravzaprav najboljši dan za izlet na obalo.
Preberi več »