vselepoinprav.si

Podlegla sem vplivom okolice, priznam. Ampak ko pa kmalu ne bo več tako idilično zamrznjen. In vreme je bilo tistega jutra tako prilično sončno. Poleg tega je bil dan poprej kulturni praznik, ko so vse trgovine po novem zaprte, zato bodo v soboto zjutraj vsi, o tem sem bila prepričana, drveli po špecerijo. In imela sem prav, avtocesta proti Gorenjski je bila prazna, na izvozu za Kranjsko Goro nobene gneče in tudi v Mojstrani s parkiranjem nisva imela težav.

Na najpopularnejši domači hribolazniški spletni strani piše, da je Planina nad Vrhniko za Vrhničane nekaj podobnega kot za Ljubljančane Šmarna gora. Na Šmarko sicer ne hodim, ampak po pripovedovanjih tistih, ki si to drznejo, vem, da je tamkaj vsakodnevno nepopisna gužva. Nad Vrhniko ni tako. Na sončno sobotno dopoldne se je na opuščenem zaplanskem smučišču dričalo nekaj družinic, na poti do vrha pa smo srečali le peščico pohodnikov. Za spoznanje več se nas je nabralo v koči – konec koncev smo po razgled na ljubljansko kotlino na eni in gorovja na drugi strani prihajali po številnih poteh z različnih smeri. Prav nobene gneče pa ni bilo na lesenem stolpu, glavni atrakciji vrhniške Planine, ki je v tem letnem času prav po pravljično ukleščena v led.

Pasja ravan je Mr. P.-jev go-to vsesezonski kolesarski giro, ko se rabi pošteno zmatrat in hkrati nima dovolj časa ali volje, da bi se usedel v avto in odpeljal na Kras. Za dobrih petinšestdeset kilometrov in slabih devetsto metrov višincev ponavadi potrebuje slabe tri ure. Takšno turo – in ta letos ne bi bila prva – je načrtoval tudi v drugi polovici preteklega tedna, a mu je nato petkov sneg prekrižal načrte in ideja nenadoma ni bila več tako privlačna. Ker ceste do vznožja hriba že v suhem vremenu ne bi mogli ravno klasificirati kot porno stradale. Ker na višje ležečih predelih hribovja pogosto kar pošteno piha. In ker na vrhu ni zapadlo le nekaj centimetrov snega in ga pobralo že naslednji dan. Na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja trenutno namreč vlada čisto prava zima.

Visoki Mavrinc ali Špica v Sedelcih je tisoč petsto dvainšestdeset metrov visoka gora v Julijskih Alpah, do vrha katere s ceste na Vršič vodita dve pešpoti: prva se začne pri drugi serpentini, druga pa osem ovinkov višje, na parkirišču pri Koči na Gozdu. Midva sva ubrala slednjo, krajšo, za katero sva na sončno januarsko soboto potrebovala debelo uro prijetno zmerne hoje.

Pravzaprav sva se tistega dne namenila le na kratek sprehod do slapu Orglice v dolini Kamniške Bistrice. Potem pa so naju na Mengeškem polju premamila zasnežena pobočja okoliških gora; koča na Kamniškem sedlu se je kopala v blagem dopoldanskem soncu, sneg je v belo odel Brano in Planjavo in poštupal najvišje dele Velike planine. Ker sva se za daljši vzpon zbudila veliko prepozno in ker so se severa bližali sivi oblaki, sva skočila na najbližji vrh, tj. kamniški.