vselepoinprav.si

Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.

Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

Predlani sva se za moj rojstni dan potepala po Veroni, lansko leto me je čakal izlet presenečenja na Vogel. Letos sem si destinacijo, moje drage Julijce, izbrala kar sama, manj vpliva pa sem imela na čas, ko se je rojstnodnevni izlet mogel zgoditi, saj nas je že v začetku junija vse po vrsti napadel hud prehlad. Potem je prišel štiridnevni podaljšan vikend. Prva dva dni vreme ni bilo naklonjeno hribolazenju, tretji dan ni obratovala kaninska žičnica. Vse se je končno izšlo v četrto in na praznični torek sva jo z zanosom mahnila na Prestreljenik, dva tisoč štiristo devetindevetdeset metrov visoko goro, ki se pne nad smučiščem Kanin.

In to tako kot se zagre: s čepico na glavi, piščalko v ustih in zastavo pod roko.