vselepoinprav.si

Na festival čokolade, kakopak. Medtem ko je lokomotiva svoji starosti primerno zamujala krepke pol ure, je Mr. P. že v Ljubljani pretaknil celotno notranjost in izpostavil vse detajle v les oblečenega vagona: usnjene pasove na oknih, dvonadstropne poličke za prtljago, lesene čepke na zavesah, pa sistem za uravnavanje temperature, debelino sten, črno premazana tla in še kaj. Ko smo po dobri uri vožnje prisopihali v Radovljico, je bil festival že v polnem teku, lomljenje največje čokolade zamujeno in preden se je Linhartov trg po kosilu dokončno napolnil s sladkorja željnimi obiskovalci, sva tudi midva naredila hiter, a produktiven obhod po stojnicah.

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Prvi pomladni vikend bi bil kar zadeva vreme težko bolj kičast, a naju zaradi skokov v Planici in posledično visoko koncentracijo izletnikov na Gorenjskem nekako ni vleklo v hribe. V soboto sem z Rozi obrisala zimski prah in z Mr. P.-jem sva odvozila prvo letošnjo Barjanko. V nedeljo je bil Mr. P. tisti, ki je brisal prah in ko je bilo njegovo jekleno kljuse pripravljeno, sva se zapeljala en testni krog. Skrajno južna destinacija: Kočevje. 

Vremenska napoved sicer ni bila najbolj obetavna, a sva vseeno šla. Nad Karavankami so se vlekli sivi oblaki, vrhov Kamniško-Savinjskih Alpah se sploh ni videlo. Na Pokljuki je bilo sončno in brez oblačka. Gozdna cesta do izhodišča je bila še vedno prekrita s tanko plastjo ledu, med drevesi se je bleščalo nekaj zaplat snega, na parkirišču Pri Rupah pa je bil poleg najinega parkiran le še en avto.

Parkirali smo ob cesti, že krepko zatem, ko se je izgubil pogled na največjo trboveljsko znamenitost, kar je pomenilo, da smo do vrha hodili kvečjemu kakšnih dvajset minut, a je bilo to ob vztrajni spremljavi ledenega severovzhodnega vetra, ki je bril okrog vozila našega najmlajšega pohodniškega člana, več kot dovolj. Pač pa je vetrovno vreme omogočilo daljnosežne razglede na domače in avstrijsko visokogorje na eni ter na oble vrhove severozahodne Hrvaške na drugi strani, vse do Učke. Potem ko sem stestirala gugalnico s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe in je Mr. P. v planinskem domu posrkal svoj espresso macchiato, smo obrnili nazaj v dolino in se v najljubši zagorski gostilni pogreli s čajem in okrepčali s poznim kosilom. Veter nas je vse malce utrudil, še najbolj pa najmlajšega člana, ki je omagal po petih minutah vožnje domov.