Na potep • vselepoinprav.si

Popoldanski vzpon na Slivnico

Bilo je že kar krepko po tretji popoldan, ko sem parkirala v vasici Martinjak, enem od izhodišč za krajše popoldanske sprehode na goro čarovnic. Nameravala sem sicer štartati iz Grahovega, a mi je tam kar dvakrat uspelo zgrešiti pravo cesto, zato sem se v tretje raje odpeljala v sosednjo vas. Iz obeh izhodišč naj bi hoja do vrha trajala uro in petnajst minut in prepričana sem bila, da bom zaradi pomanjkanja kondicije in nenačrtovane neaktivnosti v zadnjih treh mesecih zagotovo potrebovala vsaj četrt ure več.

Preberi več »

Na potep | V hribe

Zimska pravljica na Veliki planini

Precej dolgo je že tega, odkar sem bila nazadnje na Veliki planini, le enkrat – kot otrok, s starši in tega se pravzaprav sploh ne spomnim – pa sem se do Zelenega roba peljala z nihalko. To je, do pred kratkim, ko smo se z našim malim sankačem v eni ter sankami in lopatko v drugi roki z okorno škripajočo kabino, verjetno še isto, kot takrat, spet povzpeli na sneg. Bilo je to pestro dopoldne pordelih ličk, v katerem ni manjkalo ne smeha ne solz, niti čokolade.

Preberi več »

Na potep

Ta krasni Kras: jesenska fotozgodba

V času nastanka spodnjih fotografij je na vsakem kraškem vogalu žarel ruj, dnevi so se še krajšali, a v zraku še ni bilo vonja po snegu. V petek, na zadnji dan iztekajočega se leta, jo je naša pisana praznična druščina iz meglene Ljubljane še zadnjič mahnila pod toplo kraško sonce, ki je golo, a nič manj čudovito pokrajino segrelo na prijetnih petnajst stopinj. Tudi tokrat smo naredili nekaj fotk, a bodo te počakale na kakšno drugo priložnost. Tele so jesenske.

Preberi več »

Na potep | V hribe

Jesenski pohod na Bohor

Bil je lep jesenski dan pa sva šla v hribe. A ne na sever – po dolgem času in za spremembo sva jo spet mahnila na vzhod, na nama tako ljubo Kozjansko – regijo, ki sva jo zares odkrila in odkrivala komaj lansko leto. V hribe je morda malo pretirano, v resnici sva zlezla le na enega, a enega višjih v tistih koncih: na Bohor.

Preberi več »

Marsikaj | Na potep

Fotozgodba: Galerija Cukrarna, novo umetnostno središče v Ljubljani

Nekoč sladkorna rafinerija, nato tovarna tobaka, kasarna, dom, za nekatere poslednji, zaklonišče, kraj, kjer se je zgodila in odvila slovenska moderna, skladišče. Potem je lep čas propadala in na neki točki se je zdelo, da zanjo ni več rešitve. Vmes se je nekomu porodila ideja, da bi stavbo preuredil v nakupovalno središče, a se to, hvalabogu, nikoli ni zgodilo. Pred slabimi tremi leti, na jesen je bilo, se je začela odvijati nova, današnja zgodba in nastalo je tole. Stara lupina, novo ogrodje – Galerija Cukrarna. Včasih še znamo narediti kaj lepega.

Preberi več »

Na potep | S kolesom

Zakladi Slovenije: odkrivanje Slovenskih goric s kolesom

Ne vem, ali bi se najin tridnevni izlet s kolesi med tistimi pravimi zagrizenci nad večdnevnimi kolesarskimi popotovanji v resnici lahko štel za bikepacking, a dejstvo je, da sva si oprtala nahrbtnika, kljub nerodnim kolesarskim čevljem niti ne tako zelo nabasana, popokala specialki in sva šla. O kolesarjenju po Slovenskih goricah je Mr. P. razpredal že nekaj časa in že nekaj časa je imel tudi zrisanih par tras. Jaz sem izbrala prenočišče.

Preberi več »

Avstrija | Malo dlje | Na potep

Na drugi strani Karavank: sobotni potep na avstrijsko Koroško

Poleti se večkrat zgodi, da namesto na morje pobegneva na enega od jezer na sosednjo Koroško. V prvih letih najinih skupnih potepanj sva se večinoma vrtela okrog Celovca in Vrbskega jezera, nato pa sva počasi začela odkrivati manjša, manj obljudena jezerca med Borovljami in Velikovcem. Med Ferlachom in Völkermarktom, če hočete. Jezer, primernih za kopanje je na avstrijskem Koroškem namreč malo morje, a je kar precejšen delež njihove zemlje v zasebni lasti, zato se je pred odhodom pametno pozanimati, kje je sladkovodna osvežitev res mogoča. Tole je eden od predlogov.

Preberi več »

Na potep | V hribe

Večerni vzpon na Bevkov vrh

Na hribih okoli Ljubljane je vedno kakšnih deset stopinj manj kot v mestu in Mr. P. se gre poleti večkrat ohladit na Pasjo ravan. A pri teh ekstremnih temperaturah je tudi za na kolo prevroče, še posebej ker je zares prijetno hladno šele na vrhu, ne pa tudi na poti do tja. Lahko bi se sicer od doma odpravila ob mraku, a cestno kolesarjenje v temi ni nekaj, česar bi se kdor koli od naju pretirano veselil. Pač pa sem letos za rojstni dan in za večerno-nočne pohode v dar dobila naglavno lučko. Pa sva šla sprobat to.

Preberi več »

Na potep | S kolesom

Krožna pot čez Višnjo Goro

Iz Ljubljane do Višnje Gore je z avtom dobrih petindvajset kilometrov. Malo več, če se tja odpravite s kolesom, ker se boste po vsej verjetnosti želeli ogniti avtocesti, pa tudi nekaterim regionalnim, nič manj prometnim cestam, ki najlepše mesto na svetu povezujejo z mestom, v katerem kraljuje polž. Še dobro, da Mr. P. pozna vse lokalne stranske poti Osrednjeslovenske regije – ne le, da na njih ni žive duše – ena je namreč bolj slikovita od druge.

Preberi več »