vselepoinprav.si

Z motorjem, peš po snegu, z avtom in, se razume – s kolesom – vse to sva že sprobala, ker je to pač tak hrib: ne preblizu in ravno prav daleč, da je zanimiv za takšne in drugačne vzpone, v vsakem letnem času. Z biciklom ga je Mr. P. prekolesaril že z vseh možnih smeri in to ne le po enkrat. Jaz sem ga z ene, najlažje, samo enkrat in to bo za nekaj časa kar dovolj. Poleg tega je tam gori, na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja, najlepše takrat, ko zapade sneg in se visoke smreke odenejo v puhaste plašče, pohodne poti pa zamenja globoka bela gaz. Tak čas je zdaj. Pa še gneče ni nobene.

Od avgustovskega potepanja po Kozjanskem nama je poleg kopice lepih vtisov zaradi pomanjkanja časa, deloma pa tudi zaradi omejenega prostora na poletnem prevoznem sredstvu, ostal skoraj enakovredno zajeten kup želja, ki sva jih bila primorana pustiti za naslednjič. Ta naslednjič se je zgodil prejšnji vikend, na nedeljo, za katero je bilo napovedano nestanovitno vreme s številnimi plohami, a je nato cel dan sijalo sonce.

Neke septembrske sobote, enkrat sredi popoldneva, ko je tahujša poletna vročina že popustila, sva jo z Javorij, kjer so tistega dne ravno podirali drevesa in je bilo parkirišče skoraj prazno, ob izsušeni hudourniški strugi mahnila na Rodico. Ko sva po dobre pol ure dosegla planino Suha, je Mr. P., medtem ko sem jaz zagrizeno lezla med požganim grmičevjem in nabirala srebrno vejevje, poklapano ugotovil, da so se zajetne poletne obiskovalke planinskih pašnikov to sezono že vrnile v dolino.

Če izvzamem druženja lastnikov sfriziranih jeklenih konjičkov na slovenjgraškem letališču pred petnajstimi leti, nihče od naju še ni bil zares na Koroškem, še najmanj pa na počitnicah. In ker je letos pač tako, da se potepamo pretežno po naši mali kokoški, sva čakala na tisti popoln trenutek v sicer precej deževnem poletju in enkrat za spremembo nama je uspelo: ujela sva štiri dni sončnega vremena, idealnega za kolesarjenje, hribolazenje in kopanje v jezerih.

Ampak naslednjič greva pa res na Stol – to sva v maju izrekla najmanj dvakrat: najprej na razgledni Begunjščici, kmalu zatem pa še na čudovitih pašnikih Belščice, obakrat z razgledom na najvišji vrh Karavank. Potem sva jo za moj rojstni dan mahnila v Julijce, dobršen del druge polovice junija pa je najino glavno sredstvo rekreacije predstavljal bicikel. K slednjemu sva se nagibala (Mr. P. pa skoraj nagnil) tudi preteklo soboto, a so naju visoke temperature, napovedane na lokaciji ogledane kolesarske trase, od tega zadnji trenutek odvrnile. Tako sva se sredi dneva, že krepko čez poldne, končno odpravila na Stol.