vselepoinprav.si

V Dnevniku s slovenske planinske poti ni veliko žigov, ki bi jih bilo mogoče nabrati v Osrednjeslovenski statistični regiji. Pravzaprav jih je zelo malo. Na Krimu sva bila že prevečkrat, Grmada in GEOSS sta tudi že stara znanca. Ena izmed redkih točk se nahaja pri Lavričevi koči na Gradišču. Na tistem nad Šentvidom pri Stični. Ta je bil tudi edini iz te regije, ki mi je še manjkal. Do pretekle sobote.

Pred slabimi tremi leti sva šla iz Ljubljane v Črnomelj s kolesom. To je bila moja prva kolesarska stotka in doslej edini načrtovani izlet v Belo Krajino. Od takrat se nisva nikoli zares vrnila, čeprav je bilo o tem večkrat govora. Potem sem pred kratkim na nacionalni televiziji zasledila prispevek s čudovitimi belokranjskimi vedutami. V soboto popoldan, ko je v Ljubljani ravno začelo rahlo pršiti, sva navlekla dežni vetrovki in jo, tokrat z avtom, mahnila na jug.

Prijetne zgodnjepomladanske temperature, nebo brez oblačka, Kranjska Gora pa prazna, kot je to mogoče samo sredi tedna. S kolesom je šel v resnici le Mr. P., jaz sem tokrat nastopila v vlogi ekipe spremljevalnega vozila in osebnega fotografa v enem. Ko sem mu na parkirišču enega od praznih kranjskogorskih hotelov pomagala vleči stvari iz avta, je od nekod zapihal hladen veter in ni mi bilo žal, da se nisem pustila pregovoriti, da grem s kolesom tudi jaz. Ne ne, Rozi je za take razmere veliko preveč škoda, sem mu zatrjevala. In sebi tudi.

Vsi, ki so mi kdaj pravili o Komni, niso mogli mimo omembe duhamornih oseminštirideset serpentin, ki jih je potrebno premagati na prvem delu poti. Morda je ravno zato tako dolgo trajalo, preden sem se končno odpravila tja gor. Kakšna škoda, saj mi je bilo hitro jasno, da vzpon ne bo niti naporen, še manj pa dolgočasen: počasi dvigajoča se pot, svetel gozd in korak za korakom lepši razgled na Bohinjsko jezero pač niso nekaj, nad čimer bi se človek pritoževal.

Tudi tokrat je bil napovedan dež in tudi tokrat je zjutraj na polno sijalo sonce. A le do takrat, ko sva se oblekla in odpravila od doma. Od Ljubljane do Polhovega Gradca se je nato še nekajkrat ulilo, ko pa sva v vasi Goli Vrh parkirala in superge zamenjala za pohodne čevlje, je dež ponehal in nad krošnjami dreves je obvisela megla.