vselepoinprav.si

Ampak naslednjič greva pa res na Stol – to sva v maju izrekla najmanj dvakrat: najprej na razgledni Begunjščici, kmalu zatem pa še na čudovitih pašnikih Belščice, obakrat z razgledom na najvišji vrh Karavank. Potem sva jo za moj rojstni dan mahnila v Julijce, dobršen del druge polovice junija pa je najino glavno sredstvo rekreacije predstavljal bicikel. K slednjemu sva se nagibala (Mr. P. pa skoraj nagnil) tudi preteklo soboto, a so naju visoke temperature, napovedane na lokaciji ogledane kolesarske trase, od tega zadnji trenutek odvrnile. Tako sva se sredi dneva, že krepko čez poldne, končno odpravila na Stol.

Junija v Julijce bi bil prav lahko moj rojstnodnevni slogan – izlet med najlepše domače vršace namreč postaja že kar rojstnodnevna tradicija. Prvi je bil presenečenje: z nihalko (no, v Ukancu lokacija ni mogla biti več skrivnost) smo jo mahnili na Vogel, lansko leto sva se z gondolo odpravila na Prestreljenik. Letos sem si izbrala jutranji sprehod po dolini Krma. Vsakič znova naju prevzame lepota belih sten, tokrat pa sva se čudila še dejstvu, kako, zavraga, sva tukaj šele prvič.

Ko sva prejšnjo nedeljo z Begunjščice občudovala Stol, sva si zadala, da ob naslednji priložnosti pa res zlezeva nanj. Naslednja priložnost se je pojavila to nedeljo, a sva se večer poprej vseeno odločila drugače. Vstala sva pred šesto, tako kot se za hojo v hribe pač spodobi, in bila na izhodišču dvournega vzpona na Vajnež, najvišji vrh pogorja Belščica, nekaj pred osmo zjutraj.

Odločila sva se zadnji trenutek in se od doma odpravila šele enkrat sredi dopoldneva. V Begunjah sva zavila proti gradu Kamen in kmalu zatem, pri domu v Dragi, ko je asfalt zamenjal makadam, je na svoj račun prišel predvsem Mr. P., ki si je (verjetno zavestno) že v Ljubljani priboril sedež za volanom. Nekaj ovinkov in par luž kasneje sva se znašla na Poljški planini: obula sva gojzarje in zaklenila Šveda ter mimo Tomčeve koče peš nadaljevala naprej v gozd.

Kot pijanec plota. Tako sva se več kot mesec dni držala navodil o (ne)prehajanju v druge občine. Tu in tam sem jo mahnila v podrožniško hosto, Cankarjevem vrhu pa se še vedno najraje kar izognem. Ko sva raziskala že malodane vsako viško gozdno stezico, sva odprla zemljevid in odkrila Klobuk, štiristo enainštirideset metrov visok hrib na zahodnem robu Ljubljane.