vselepoinprav.si

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Vremenska napoved sicer ni bila najbolj obetavna, a sva vseeno šla. Nad Karavankami so se vlekli sivi oblaki, vrhov Kamniško-Savinjskih Alpah se sploh ni videlo. Na Pokljuki je bilo sončno in brez oblačka. Gozdna cesta do izhodišča je bila še vedno prekrita s tanko plastjo ledu, med drevesi se je bleščalo nekaj zaplat snega, na parkirišču Pri Rupah pa je bil poleg najinega parkiran le še en avto.

Parkirali smo ob cesti, že krepko zatem, ko se je izgubil pogled na največjo trboveljsko znamenitost, kar je pomenilo, da smo do vrha hodili kvečjemu kakšnih dvajset minut, a je bilo to ob vztrajni spremljavi ledenega severovzhodnega vetra, ki je bril okrog vozila našega najmlajšega pohodniškega člana, več kot dovolj. Pač pa je vetrovno vreme omogočilo daljnosežne razglede na domače in avstrijsko visokogorje na eni ter na oble vrhove severozahodne Hrvaške na drugi strani, vse do Učke. Potem ko sem stestirala gugalnico s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe in je Mr. P. v planinskem domu posrkal svoj espresso macchiato, smo obrnili nazaj v dolino in se v najljubši zagorski gostilni pogreli s čajem in okrepčali s poznim kosilom. Veter nas je vse malce utrudil, še najbolj pa najmlajšega člana, ki je omagal po petih minutah vožnje domov.

Podlegla sem vplivom okolice, priznam. Ampak ko pa kmalu ne bo več tako idilično zamrznjen. In vreme je bilo tistega jutra tako prilično sončno. Poleg tega je bil dan poprej kulturni praznik, ko so vse trgovine po novem zaprte, zato bodo v soboto zjutraj vsi, o tem sem bila prepričana, drveli po špecerijo. In imela sem prav, avtocesta proti Gorenjski je bila prazna, na izvozu za Kranjsko Goro nobene gneče in tudi v Mojstrani s parkiranjem nisva imela težav.

Na najpopularnejši domači hribolazniški spletni strani piše, da je Planina nad Vrhniko za Vrhničane nekaj podobnega kot za Ljubljančane Šmarna gora. Na Šmarko sicer ne hodim, ampak po pripovedovanjih tistih, ki si to drznejo, vem, da je tamkaj vsakodnevno nepopisna gužva. Nad Vrhniko ni tako. Na sončno sobotno dopoldne se je na opuščenem zaplanskem smučišču dričalo nekaj družinic, na poti do vrha pa smo srečali le peščico pohodnikov. Za spoznanje več se nas je nabralo v koči – konec koncev smo po razgled na ljubljansko kotlino na eni in gorovja na drugi strani prihajali po številnih poteh z različnih smeri. Prav nobene gneče pa ni bilo na lesenem stolpu, glavni atrakciji vrhniške Planine, ki je v tem letnem času prav po pravljično ukleščena v led.