vselepoinprav.si

Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.

Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.

Predlani sva se za moj rojstni dan potepala po Veroni, lansko leto me je čakal izlet presenečenja na Vogel. Letos sem si destinacijo, moje drage Julijce, izbrala kar sama, manj vpliva pa sem imela na čas, ko se je rojstnodnevni izlet mogel zgoditi, saj nas je že v začetku junija vse po vrsti napadel hud prehlad. Potem je prišel štiridnevni podaljšan vikend. Prva dva dni vreme ni bilo naklonjeno hribolazenju, tretji dan ni obratovala kaninska žičnica. Vse se je končno izšlo v četrto in na praznični torek sva jo z zanosom mahnila na Prestreljenik, dva tisoč štiristo devetindevetdeset metrov visoko goro, ki se pne nad smučiščem Kanin.

Planinarjenje med prvomajskimi prazniki je nekaj najboljšega. To je čas, ko se topla zimska puhovka že lahko umakne lahki prehodni vetrovki. To je čas, ko je v zavetrnih legah mogoče sleči tudi toplotni sloj in vrhove osvajati lahkih nog in kratkih rokavov. Predvsem pa je to čas, ko v hribih ni žive duše. To pa zato, ker so vsi na morju.

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.