Cel pretekli teden sem si želela nekam, kjer so smreke še bele. Da bi se šla gužvat na najpopularnejšo gorenjsko planoto, ni prišlo v poštev, četudi je ta v zimskem času izjemno lepa. Še dobro, da Mr. P. pozna vse kuclje med Ljubljano in Ajdovščino, ker je bilo drugih možnosti toliko, da sva komaj izbrala eno. Na koncu je zmagal Črni Vrh nad Idrijo.
Preberi več »
Povod za dvodnevni potep med vršace Visokih Tur je bil prispevek na nemški nacionalni televiziji, v katerem je bilo govora (predvsem pa posnetkov) o visečem mostu, ki se razteza med dvema kucljema na gori Stubnerkogel nad smučarsko-zdraviliškim mestecem Bad Gastein. Izlet je bil nekoliko zapoznela izvršitev rojstnodnevne želje, moram pa priznati, da se, dokler se nisva v soboto popoldan po dolgem času spet vozila skozi tiste neskončne avstrijske tunele, nisem zavedala, da Bad Gastein pravzaprav ni tako zelo blizu, kot sem si predstavljala in da bi bilo tam morda smiselno prespati vsaj dvakrat in ne le eno noč. A bila sva na poti, uresničevanje ene mojih želja v polnem teku, napovedane temperature pa v primerjavi z ljubljanskimi naravnost osvežujoče.
Preberi več
Zadnje čase se od doma veliko prepogosto odpraviva veliko prepozno za kakšen daljši vzpon na kakšen resnejši hrib. A če se nočeš pražiti pod neusmiljeno pripekajočim soncem, je poleti za v hribe pač treba vstati sredi noči. Vsem nedvoumnim dejstvom navkljub tega tudi tokrat nisva storila, sem pa zato izbrala eno nezahtevno, krajšo turo, ki se je sicer izvršila šele po precej dolgi in pestri vožnji do izhodišča. Odpravila sva se na planino Razor.
Preberi več »
Če ne bi bila ena od točk v Planinskem dnevniku, vprašanje, ali bi za Hleviško planino sploh kdaj izvedela. A ker je šla telesna pripravljenost iz različnih (pravzaprav le dveh) razlogov v preteklih nekaj mesecih rakom žvižgat, sem za hec odprla knjižico in pobrskala za manj napornimi, ne tako obljudenimi vzponi, ki sva jih doslej – in to povsem po krivem – preskočila. Sploh jih ni tako malo in še precej zanimivi so, a kondicijo se nabira počasi in eden naenkrat bo moral zadostovati. Izbrala sem Hleviško planino.
Preberi več »
Lahko bi se z avtom zapeljala do vasice Gabrovo ali celo višje do Breznice, od koder bi mi vzpon do koče na vrhu Lubnika vzel kvečjemu kakšnih štirideset minut hoje. Ampak bila sem pri volji in časa sem imela na pretek, pa sem se odločila za daljšo, razgibano in razgledno pot, katere pričetek je bil nikjer drugje kot ob vznožju škofjeloškega gradu.
Preberi več »
Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje nad kakšno goriško vasico tako očarana – v Vitovlje sem se namreč zatreskala takoj, ko sva z glavne ceste, ki iz Ajdovščine pelje proti Novi Gorici, odvila proti južnim obronkom Trnovskega gozda. Dopade se mi izgled starih hiš in opuščenih tovarn, praznih zadrug in propadlih gostiln in četudi me vse od naštetega navdaja z žalostjo, se mi bodo stare fasade, polne zgodb in preteklosti, vedno zdele čudovite. Po ozki cesti, preozki, da bi na njej lahko prehitela kolesarja, sva se med hišicami z že zdavnaj preoranimi vrtovi in njivami in ponekod že cvetočimi drevesi, vzpenjala vse višje. Ko sva dosegla rob vasi in je asfaltno podlago zamenjal makadam, do izhodišča ni bilo več daleč.
Preberi več »
Pozimi, približno dvajset let je od tega, smo imeli v srednji šoli športni dan. Če se nisi odločil za smučanje, si – skorajda kazensko, vsaj občutek je bil tak – moral na skupinski pohod in pojma nimam, kje so takrat našli ribniško Malo goro. Ves čas vzpona, precej napornega, saj je tisto zimo zapadlo kar nekaj snega, sem obžalovala svojo odločitev in ob misli na Malo goro bo moja prva asociacija za vedno dejstvo, da nisem šla smučat. Ampak dvajset let kasneje veliko raje hodim v hribe in devetsto deset metrov visoka gora, pravzaprav z gozdom poraščen hrib, na vrhu katerega stoji cerkvica, ima celo žig v planinski knjižici.
Preberi več »
Bilo je že kar krepko po tretji popoldan, ko sem parkirala v vasici Martinjak, enem od izhodišč za krajše popoldanske sprehode na goro čarovnic. Nameravala sem sicer štartati iz Grahovega, a mi je tam kar dvakrat uspelo zgrešiti pravo cesto, zato sem se v tretje raje odpeljala v sosednjo vas. Iz obeh izhodišč naj bi hoja do vrha trajala uro in petnajst minut in prepričana sem bila, da bom zaradi pomanjkanja kondicije in nenačrtovane neaktivnosti v zadnjih treh mesecih zagotovo potrebovala vsaj četrt ure več.
Preberi več »
Precej dolgo je že tega, odkar sem bila nazadnje na Veliki planini, le enkrat – kot otrok, s starši in tega se pravzaprav sploh ne spomnim – pa sem se do Zelenega roba peljala z nihalko. To je, do pred kratkim, ko smo se z našim malim sankačem v eni ter sankami in lopatko v drugi roki z okorno škripajočo kabino, verjetno še isto, kot takrat, spet povzpeli na sneg. Bilo je to pestro dopoldne pordelih ličk, v katerem ni manjkalo ne smeha ne solz, niti čokolade.
Preberi več »