vselepoinprav.si

Nazadnje sem po Spodnjih Bohinjskih gorah pohajkovala predprejšnje poletje, ko smo jo za moj rojstni dan mahnili na Vogel in sosednjo Šijo. To je bil izlet presenečenja, na katerem je Mr. P. premagal strah pred nihalkami, vsi pa smo razbolelih nog na koncu podlegli štirisedežnici, ki nas je zapeljala nazaj do zgornje postaje. Vrhovi najdaljšega neprekinjenega gorskega grebena so me mikali vse odtlej in pretekle nedelje sva se z Mr. P.-jem podala na Črno prst, najvzhodnejšega od njih.

Že vse odkar so drevesa jeseni odvrgla svoje liste, sem si želela na en lahkotnejši sprehod na Goriško. Goli gozdovi so pozimi lahko še posebno lepi in mogočna drevesa Trnovskega gozda, planote, kjer je ponekod še mogoče najti ostanke pragozda, brez dvoma spadajo mednje. In ker je bilo v soboto v visokogorju preveč oblačno (v resnici pa sva le prepozno vstala), sva se odpravila proti zahodu.

Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.

Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.  

Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.