vselepoinprav.si

Pasja ravan je Mr. P.-jev go-to vsesezonski kolesarski giro, ko se rabi pošteno zmatrat in hkrati nima dovolj časa ali volje, da bi se usedel v avto in odpeljal na Kras. Za dobrih petinšestdeset kilometrov in slabih devetsto metrov višincev ponavadi potrebuje slabe tri ure. Takšno turo – in ta letos ne bi bila prva – je načrtoval tudi v drugi polovici preteklega tedna, a mu je nato petkov sneg prekrižal načrte in ideja nenadoma ni bila več tako privlačna. Ker ceste do vznožja hriba že v suhem vremenu ne bi mogli ravno klasificirati kot porno stradale. Ker na višje ležečih predelih hribovja pogosto kar pošteno piha. In ker na vrhu ni zapadlo le nekaj centimetrov snega in ga pobralo že naslednji dan. Na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja trenutno namreč vlada čisto prava zima.

Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.

Visoki Mavrinc ali Špica v Sedelcih je tisoč petsto dvainšestdeset metrov visoka gora v Julijskih Alpah, do vrha katere s ceste na Vršič vodita dve pešpoti: prva se začne pri drugi serpentini, druga pa osem ovinkov višje, na parkirišču pri Koči na Gozdu. Midva sva ubrala slednjo, krajšo, za katero sva na sončno januarsko soboto potrebovala debelo uro prijetno zmerne hoje.

Pravzaprav sva se tistega dne namenila le na kratek sprehod do slapu Orglice v dolini Kamniške Bistrice. Potem pa so naju na Mengeškem polju premamila zasnežena pobočja okoliških gora; koča na Kamniškem sedlu se je kopala v blagem dopoldanskem soncu, sneg je v belo odel Brano in Planjavo in poštupal najvišje dele Velike planine. Ker sva se za daljši vzpon zbudila veliko prepozno in ker so se severa bližali sivi oblaki, sva skočila na najbližji vrh, tj. kamniški.

Iz Senožeč do Velike Vremščice, najvišje točke istoimenskega pogorja, je dobro uro in pol hoda. Prvih petnajst minut pot pelje skozi vas, mimo eko kmetije s čupastimi osli in plahimi kravami, nato pa zavije v listnat gozd, kjer se začne zlagoma vzpenjati in strmina popusti šele kakšne pol ure zatem, na golem pobočju Slatne, kjer se prvič odpre pogled na s te strani poraščen vrh Vremščice. Potem je treba le še prečiti manjše mrazišče, se nato znova povzpeti v gozd in ko kolovoz spet zavije na travnik, je do vrha le še nekaj minut.