Prišli so na isti dan, ko so bile posnete spodnje fotografije – dva z letalom, druga dva nekaj ur zatem z avtom – in začele so se najdaljše počitnice, odkar se je moja najboljša sestra na svetu pred slabimi šestimi leti in pol odselila v tujino. Poleg tega je le nekaj dni pred tem zapadla kar lepa količina snega in v Brezju je ravno ob pravem času spet zavladala zima.
Preberi več »
Nekoč sladkorna rafinerija, nato tovarna tobaka, kasarna, dom, za nekatere poslednji, zaklonišče, kraj, kjer se je zgodila in odvila slovenska moderna, skladišče. Potem je lep čas propadala in na neki točki se je zdelo, da zanjo ni več rešitve. Vmes se je nekomu porodila ideja, da bi stavbo preuredil v nakupovalno središče, a se to, hvalabogu, nikoli ni zgodilo. Pred slabimi tremi leti, na jesen je bilo, se je začela odvijati nova, današnja zgodba in nastalo je tole. Stara lupina, novo ogrodje – Galerija Cukrarna. Včasih še znamo narediti kaj lepega.
Preberi več »
Volvič pa hribi pa hribi pa volvič – to je povzetek letošnjih všečkov mojega Instagram profila. Precej podobno kot lani, čeprav letošnje leto v resnici nima primere. A nekaj se je v teh čudnih dvanajstih mesecih kljub temu uspelo zgoditi in – to je že stalna praksa – naj instagramabilnih devet fotk se ne sklada nujno z mojimi devetimi najljubšimi zapisi tega leta. Slednji sledijo spodaj.
Preberi več »
Rojstni dan, namreč. Pa ne moj in tudi ne od mojega najljubšega nečaka, čeprav bo pri tem tempu tudi on že kar kmalu praznoval svojega prvega. Ne, danes minevajo štiri leta, odkar sem začela s pisarjenjem tegale blogiča in že četrto leto zapored boste na njem našli mišmaš potepanj, domačih in tujih – s kolesom, motorjem ali kako drugače, odstavke iz prebranih knjig, fotografije doma spečenih sladic in še česa. Kaj dosti se od začetka ni spremenilo, letos se poslavljam le od instagramabilnih kolažev, ker imam občutek, da jih je blog že zdavnaj prerasel (v resnici pa mi zanje preprosto zmanjkuje časa), sem pa pred kratkim v meni dodala novo, kolesarsko kategorijo.
Preberi več »
Ukleščen med eno od bolj obremenjenih železniških prog, najslavnejšo pivovarno v Ljubljani in eno najprometnejših mestnih vpadnic, novi muslimanski kulturni center res nima najugodnejše lokacije. Pač pa brez dvoma sodi med najlepše ljubljanske arhitekturne pridobitve zadnjih nekaj desetletij. Prepričajte se sami.
Preberi več »
Največ všečkov na mojem Instagramu je letos poželo spodnjih devet fotografij. Petkrat hribi, trikrat volvič, enkrat bicikel. Rezultat je pravzaprav kar malce zaskrbljujoč, saj izkazuje izjemno stereotip(ič)no slovensko naklonjenost do vseh zgoraj navedenih hobijev, pa najsibo s strani tistih, ki so pod fotografijami stiskali rdeče srčke kot tudi s strani avtorice, ki sem fotke konec koncev objavila. Kakorkoli že: najbolj všečkane fotke ne sovpadajo nujno z meni najljubšimi objavami, ki sem jih na vselepoinprav spisala letos – te namreč sledijo spodaj.
Preberi več »
Bil je turoben vikend in dež ni ponehal niti v nedeljo, najbolj pa je začel nalivati ravno opoldne, ko sva se odpravila ven. Ker je bila ura še zgodnja, ljubljanski mestni kinematografi niso vrteli še ničesar pametnega, sva šla v muzej. Najin najljubši je fužinski MAO – vsebine tamkajšnjih razstav so nama vedno zelo blizu in to velja tudi za najnovejšo z naslovom Predmet in zbirka, na kateri boste med drugim našli celotno grafično podobo podjetja Inex-Adria Aviopromet, smetnjak-žabo Saše Mächtiga, pa staro, nekaj deset centimetrsko obcestno luč v obliki solze, telefon ETA, minimalistično oblikovane mikrofone za govorniške odre, zbirko konceptnih igrač Oskarja Kogoja, v sredini razstavnega prostora, napolnjenega s predmeti, ki vas bodo popeljali skozi vsa obdobja vašega življenja, pa kraljujejo (tudi Kraljevi) stoli.
Preberi več »
Namesto materialnih dobrin sem si konec lanskega koledarskega leta zaželela več pohajkovanja po hribih in obisk vsaj dveh novih držav. Komaj oktober je in zgodilo se je že oboje. Najljubši iz prve kategorije je bil brez dvoma rojstnodnevni vzpon na Prestreljenik, iz druge pa kar oba: vikend izlet na Dansko ter poletno popotovanje po Islandiji – slednje je name pustilo tako močan vtis, da sem mu namenila kar pet ločenih objav. Nehote in nevede, saj je bilo poletja konec kot bi mignil, sem precej manj časa kot lani namenila kolesarjenju, kljub temu da sem poleti prvič odvozila en del Ciclovie Alpe-Adria in bila – kot gledalec, se razume – prvikrat na čisto pravi kolesarski dirki. Moja zbirka sobnih rastlin se je občutno povečala, prevzela me je umetnost kaligrafije, na eni od sten najinega še vedno majcenega stanovanja pa po novem visi kolo.
Preberi več »
Na Igriški ulici, v četrtem nadstropju Malega nebotičnika, se nahaja tole stanovanje. Meri petinsedemdeset kvadratnih metrov, skupaj z balkonom, ki se konča za zaobljenim vogalom stavbe, zgrajene leta triintrideset prejšnjega stoletja, pa še nekaj kvadratnih metrov več. Par, ki stanuje tam, si je stanovanje, do nedavnega še v prvotnem, ne najbolje vzdrževanem stanju, s pomočjo dveh mladih arhitektov uredil na novo. Pri tem so poskušali ohraniti čim več avtentičnih kosov, hkrati pa v stanovanje vnesti nekaj svežine. Mislim, da jim je odlično uspelo.
Preberi več »