Bohinjska z avtovlakom
Tokratna epska tura je bila predvidena v dveh etapah z začetkom in koncem v Škofji Loki. Ker je bil moj standardni delovni stroj čisto po moji krivdi v okvari, sem pogumno sedel na »hubba bubbo«, ki slovi po rahlo težjih prenosih. Kako ti prenosi izgledajo v praksi, sem stestiral že enkrat prej, na krajšem vzponu na Rakitno in bilo je kar znosno. Bom že nekako, sem si rekel.
S Tomažem sva se zjutraj zapeljala do izhodišča in začela prvo etapo, ki je vodila do Mosta na Soči oziroma do kraja z imenom Postaja, od koder naj bi naprej nadaljevala z avtovlakom. Njegov odhod je bil ob 10:28. Časa, da prideva do tja, je bilo ravno dovolj, a sva vseeno pohitela, saj ga nisva hotela zamuditi, ker je naslednji odpeljal šele čez dobre štiri ure. V eni uri sva po Selški dolini prišla do Petrovega Brda in se ustavila na eno hitro kavo. Ker mi je že ves čas nagajal sprednji menjalnik, sem ga hotel, preden nadaljujeva pot, še nastaviti. Stvar se je nato rahlo zakomplicirala, ker ni bil kriv menjalnik, temveč gonilni ležaj, ki se je kolikor se le da odtegnil. S seboj sem imel samo multi-tool orodje, tako da je bilo hitro popravilo izključeno. Nadaljevati nisem mogel, preostal mi je samo še klic na pomoč. Poklical sem Leo in upal, da ni šla že kam po svoje. K sreči se je le deset minut zatem z orodjem v prtljažniku odpravila iz Ljubljane proti Petrovem Brdu. Hiter postanek se je tako sprevrgel v večurno posedanje ob številnih kokakolah in še več kavah. V takem okolju je bilo pravzaprav prav prijetno. In tudi časa, da ujameva naslednji vlak, sva imela potem več kot dovolj. Po dobri uri je pomoč prispela in po uspešnem popravilu sva se s Tomažem spustila v Baško grapo, Lea pa nazaj proti domu. V Mostu na Soči sva bila z dovolj rezerve, da sva se v Bači pri Modreju lahko usedla na sladoled. Zgleda me je nesreča spremljala še od prej, ker sem nehote prevrnil Tomaževo kolo. Preklet štor! Na postaji sva kupila karti in vstopila v enega od dveh potniških vagonov. Kolesi sva obesila na stenske nosilce v za to namenjen prostor. To očitno ni bilo samoumevno vsem, saj so jih postavljali kar vse povprek.
Ob 14:45 je vlak speljal s postaje. Skozi tunele, galerije in čez mostove se je bohinjska proga vila vzdolž Baške grape. V daljavi sta se sem in tja prikazovala Ratitovec in Soriška planina. Pokrajina je tam res čudovita. Po prvem daljšem tunelu sva ugotovila, zakaj so bila vsa okna v kupejih zaprta, kmalu je namreč prav lepo zadišalo po izpuhih dizelske lokomotive. Preden je avtovlak speljal s predzadnje postaje Podbrdo sva okna zaprla, saj je tik za tem sledil sedemkilometrski predor. Na drugi strani predora se je začela druga etapa – Bohinjska Bistrica.
Že na začetku naju je čakal dolg vzpon na Soriško planino, za tem pa spust nazaj v Selško dolino. Spust je bil sprva obetaven, ampak se je zelo hitro izkazalo ravno nasprotno. Cesta je bila za specialke kriminalno nehumana. Ne vem, če sva se že kdaj peljala po tako razbiti in razriti asfaltirani cesti. Ravno ko sva pri Spodnji Sorici že mislila, da je agonije konec, sva prišla do dva kilometra dolgega odseka ceste v izgradnji in z veliko preklinjanja in pešačenja ga nama je na koncu le uspelo prevoziti.
Rahlo demoralizirana sva pot nadaljevala v zmernem tempu. Sonce se je že začelo skrivati za oblaki in postajalo je zmeraj hladneje. V Zalem Logu sva se ustavila pri Slavcu in pojedla sendviče. Po celem dnevu kav, kokakol, energijskih ploščic in frutabel se je prav prileglo pojesti nekaj bolj organskega. Ravno toliko, da sva zdržala do cilja.
V Škofjo Loko sva prišla okoli osme ure. Cilj sva s parkirišča prestavila k piceriji Jesharna. Ob pogledu na Selško Soro in sončni zahod sva dodobra utrujena zmazala vsak svojo lazanjo.