Daleč na drugi strani

To je bila ena posebnih nedelj ob prebiranju Mladine, ki mi jo občasno ljubeznivo pošiljata Lea in Matej, v obloženi poštni kuverti, skupaj z glasilom Mestne občine Ljubljana (to bolj za šalo), fresh vlp stikerji in paketom barkafeja. Kot ponavadi me je branje zaneslo v premišljanje o tukaj in o tam, daleč stran. 

Umazani dizli

V Mladini, ki jo berem to nedeljo, je preveden Spieglov članek o prepovedi dizelskih motorjev – ob tem se zamislim, kako sem se ravno včeraj z lokalno romunsko mladino pogovarjala o tem, kako je voziti našo novo Dacio Logan MCV, ki jo seveda poganja  dizelski motor. Dizel je veliko lažji za vožnjo (jap, voznik začetnik), cenejši in da, bolj umazan. Dacia je v Romuniji daleč najboljša naložba, ne le, da si jo lahko privoščiš tudi če si prekarno zaposlen v mladinskem sektorju, izjemno lahko jo je vzdrževati in rezervne dele najdeš kar pri lokalnem mehaniku. Vzdrževanje treh Dacia Loganov, ki jih trenutno uporablja naša mini mladinska skupnost, nas skupaj letno stane toliko kot stari Mercedes Vito, ki ga imamo samo še za daljša skupinska potovanja.

Naši poceni, umazani avtomobili so bistvenega pomena za aktivnosti z lokalnimi otroci in mladino, ki je na podeželju, kjer delamo, mobilno omejena: avtobusi so redki, za peš je vsaj tretjino leta preslabo vreme. Zato se večkrat tedensko z enim od Loganov peljemo v odročne vasice, kjer so ceste tako improvizirane, da bi bilo Mercedesa vsekakor škoda, za Dacio pa ni panike. Medtem ko se zahodna Evropa pripravlja na prepoved umazanih dizlov, sem jaz izjemno vesela naše nove rdeče Dacie. Ker sem daleč na drugi strani.

“A mamo lahko prosim revolucijo?”

Citat je natanko 20. januarja letos izrekel kolega Cosmin. Na žalost si nisem zapisala, katera od vsakodnevnih političnih intrig ga je spodbudila tokrat, mogoče uvedba novih davkov za samozaposlene (ki jih prekarci seveda vestno plačujemo), kakšna nova korupcijska obtožba znotraj članov vlade, homofobna pobuda Koalicije za družino (romunska dvojčica slovenske Civilne iniciative za družino in pravice otrok) ali morda astronomska statistika ekonomskih migracij iz Romunije, ki pravi, da je država v zadnjih 10-ih letih izgubila 4 milijone aktivnega prebivalstva. Revolucija je vsaj za te 4 milijone daleč na drugi strani Evrope, pa tudi za njihove družine, ki prav tako računajo na prihodnost v Italiji, Španiji, Nemčiji.

Tudi med tistimi, ki so še doma, si revolucije še ne želijo vsi. Urbana središča so sicer že bila priča masovnim protestom. Prvi, največji po revoluciji leta 1989, so se začeli v letu 2015 kot odgovor na nesrečni požar v klubu Colectiv, eskalirali pa so lansko leto ob prizadevanjem na novo izvoljene (stare, večne PSD) vlade, da bi se izognila kaznovanju korupcije v svojih vrstah. Protesti so žal ostali urbana in internetna revolucija, kar za državo, kjer je leta 2016 dobrih 45 odstotkov prebivalstva živelo na podeželju, ni dovolj za spremembe. Anca, učiteljica na naši osnovni šoli pravi, da je to zato, ker so leta diktatorskega zatiranja ljudi izurila v metodah preživetja v nemogočih pogojih. Sama bi na proteste šla, ker je vsega tega počasi dovolj, a nima izpita za avto in Bukarešta je daleč. Ko konča s šolo, ji komaj ostane čas za skrb za dom (in malo zavetišče za mačke in pse, ki ga imata z možem Lucianom). Revolucija je zanje in za mnoge Romune nekje daleč na drugi strani te velike države.


Same slabe izkušnje

Natanko teden dni je od telefonskega pogovora s hrvaško sodelavko, s katero sva se pripravljali na skupen projekt za lokalno mladino – našo in njihovo. Enotedenska Erasmus+ mladinska izmenjava, kjer se mladoletniki iz različnih držav urijo v debatiranju o človekovih pravicah – slišalo se je luštno. V izmenjani elektronski pošti me je kolegica že poprej kar nekajkrat opomnila, da moram zagotoviti sodelovanje mladine, ki odlično govori angleško. V telefonskem pogovoru je navrgla še, da pričakuje, da bom poskrbela, da naša mladina ne bo povzročala težav. Okej, malo pretirano, a to so še vse razumljive zahteve. Potem pa gospa glasno prizna, da si je želela sodelovanja z našo organizacijo samo zato, ker sem jaz – osebno, jaz Kristina, koordinator programa – iz Slovenije in ne iz Romunije. Ker je imela, kot pravi, z Romuni do sedaj same probleme. Slovenci pa smo pregovorno fajn in odgovorni in verjela je, da lahko zato dobro sodelujemo. Tudi če imamo nekaj težav z mejo, smo si bližje, je rekla. Romuni so pa, no – vsekakor NE na drugi strani Jadranskega zaliva. Bolj na robu Evrope in na večni meji diskriminacije.

Kino čez goro

Rada gledam romunske filme. Ne izbiram jih več, gledam vse po vrsti, a preden sem se preselila v Romunijo sem se ponavadi orientirala s pomočjo festivalskih izbrancev. V zadnjih mesecih je festival v San Sebastianu podelil nagrado za najboljšega igralca Romunu, Bogdanu Dumitracheu. Berlinskega zlatega medveda pa je letos dobil romunski film Nu mă atinge-mă.

Zadnji film nagrajenega igralca sem si želela ogledati v kinu. Žal je najbližji kino (zame dobrih 50 kilometrov vožnje) komercialne narave, multipleks v katerem je kino samo donosna izraba komercialnih prostorov. V zadnjih dveh letih sem si v enem od dveh takšnih v mestu Ploiești z lokalno mladino ogledala vse, kar so posneli pri DC-ju. Vsi filmi v tem kinu so se mi vedno zdeli slabi, a vredni preživetega časa z lokalno mladino in boljšega vpogleda v njihov okus. Zadnjega filma nagrajenega igralca v tem kinu ni na sporedu. Vrteli so ga natanko enkrat v preteklem mesecu, v Kinoteki v mestu Brașov, 60 kilometrov in čez goro (ali tudi uro in pol vožnje z umazanim dizlom). Mladina, s katero delamo, ne pozna Bogdana Dumitracheja. Tudi v kinoteko v Brașovu nihče ne hodi. Z medvedom nagrajenega filma se še ne da videti v kinu, je pa – vsaj v medijih – sprožil veliko odzivov. Gospod Catalin, prijazni oče moje romunske prijateljice, je vsebino odzivov nekako dobro povzel s stavkom: “Veš, da je med projekcijo tega filma občinstvo vstajalo in zapuščalo dvorano? Tako dobri so naši filmi, vidiš, da se jih ne da niti gledat!” Ja, iz razlčnih razlogov, tudi ker je kino predaleč stran. No, San Sebastian in Berlin pa sta itak na drugi strani Evrope.

Enkrat nazaj sem v nostalgični maniri iskala vzporednice med našo in romunsko kulturo. Ko me je kolegica z radia nedavno povprašala, kako se počutim kot tujka v Romuniji, sem mislila povsem resno z izjavo, da me je skupnost nepričakovano lepo sprejela. Na žalost je to mogoče nujno pogojeno z dejstvom, da sem od nekod daleč, z druge strani Evrope. Strani, ki ji – po besedah moje hrvaške kolegice – lahko zaupaš, da bo opravila dobro delo. Strani, ki ne potrebuje revolucije in bo s prepovedjo umazanih dizlov še bolj čista.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko