Kresovanje v Brezju

Praznovanje prvega maja je v Evropi izjemno pomembno. Je tisti idealni čas, ko je vreme dovolj lepo za organizacijo druženj na prostem. Pride s šolskimi počitnicami, dopustom ali vsaj s podaljšanim vikendom. V pripravah na praznovanje – ali kakorkoli bi se že reklo času pred praznikom, ko s(m)o vsi v zanosu zaradi nekaj prihajajočih prostih dni, četudi se nihče dejansko ne pripravlja na praznovanje – začutimo vseh vrst nostalgij. Na našem delu Evrope je prevladujoča tista, osnovana na socialistični zapuščini; mednarodni praznik dela za generacijo mojih staršev pomeni zborovanja, sindikalne izlete in kresovanja. Posredno tudi moja nostalgija, čeprav osnovana dolgo po socializmu, korenini v tem.

Moj osebni spomin na prvi (in drugi) maj, ki se vse hitreje spreminja v eno od nostalgij po otroštvu, gre tja nekam v pozna devetdeseta in začetek drugega tisočletja. Na najvišjem hribu naše vasi smo v noči iz 30. aprila na 1. maj vrsto let tradicionalno zakurili velik kres. Zaradi odlične promocijske strategije (osebna povabila s strani organizatorjev) in v splošnem precej razširjene mreže kontaktov, se je dogodek iz malega družinsko-sosedskega kroga razvil v enega največjih združevanj v okolici, ki se ga je nekaj kratkih let udeleževalo vsaj nekaj sto ljudi.

Naš bo največji 

Priprave na takšen družabni dogodek so se začele že daleč pred pripravami na prvi maj. Ja. P. (tudi ‘oče’), odgovoren za vsebinsko zasnovo, logistiko in tehnično izvedbo dogodka, je kup lesa in bolj ali manj gorljivih odpadkov pripravljal vse odkar se je stopil sneg. Poleg dejanskega nabiranja lesa in starega pohištva je Ja. P. skrbel tudi za komunikacijo z deležniki, ki so želeli prispevati svoj gorljivi material (ali pa se v nekaterih primerih znebiti krame iz starih stanovanj in garaž). Kup se je drastično povečal v zadnjem tednu pred dogodkom, ko se je od nekod pojavil občutek tekmovalnosti med okoliškimi hribi, čigav ogenj bo gorel z višjim plamenom in bo viden daleč naokrog.

Tehnične priprave na dogodek so obsegale tudi veliko druge logistike: košenje trave, postavitev šotora (za primer dežja), klopi in nekaj miz (izposojenih od gasilskega društva) in verjetno cel kup drugih stvari, ki niso del mojega selektivnega otroškega spomina. Ko je bilo tam nekje sredi aprila končno potrjeno, da se bo dogodek zgodil (glede na voljo in razpoložljivost organizatorjev), so bila moja edina skrb zagotovila prijateljev, da se udeležijo našega kresovanja in ne kakšnega drugega v okolici.

Najdaljši dan v letu

30. april je bil zelo dolg dan. Medtem ko so se starši ukvarjali z logistiko, se je mularija igrala na travi. Fuzbal, badminton, odbojka, frizbi in druge utrudljive aktivnosti so zapolnile vsaj pol dneva. Potem pa dve glavni nalogi: degustacija vseh sort slaščic in prigrizkov (hrana in pijača sta bili organizirani po načelu vsak nekaj prinese) in pozdravljanje gostov, ki so začeli kapljati vedno bolj pogosto od poznega popoldneva naprej. To so bili prav vseh sort gostje: sosedi in vikend-sosedi, ki so prišli iz mesta, bližnji in daljni sorodniki, družinski prijatelji, sodelavci mojih staršev, so-občani, občinski veljaki, člani gasilskega društva, gospe iz tretje klopi v cerkvi in celo povsem nepoznani ljudje. Poleg vseh odraslih še vsi tisti otroci, ki jih čez leto nikdar ne vidiš, plus tvoji najboljši prijatelji, vsi na kupu (kar se je nemalokrat končalo s kakšnim otročjim prepirom iz ljubosumja ali tekmovalnosti, a le dokler nas ni vseh hipnotiziral ogenj). Dogodek je zaobjel takorekoč celotno mrežo družbenih kontaktov osnovnošolca. In zame, osnovnošolko, je bil TO vrhunec kresovanja.

Ob vedno gostejšem mraku je sproščenost vidno naraščala. Organizator dogodka, skupaj najbližjimi sodelavci in najbolj pogumno mularijo, je na pripravljeni kup lesa prilil nekaj bencina in pripravil bakle. Kres je ponavadi zagorel počasi in bolj na eni strani, a ogenj se je tekom večera vedno enakomerno razširil in kres je gorel z visokim plamenom. Bolj ko se je ozračje hladilo, bližje smo se pomikali z našo deko (odejo, o.p.), na kateri smo z izbranim krogom mularije navadno čvekali ali peli ali pa enostavno hipnotizirano buljili v ogenj, dokler se starši za nami niso odločili, da je čas za odhod. Na mojo in sestrino veliko srečo sva vedno odšli med zadnjimi, skupaj s starši, ki so se domov odpravili šele, ko je od velikega kupa ostala le še žerjavica.

Po tem, ko so se mi na deki vztrajno zapirale oči, se jasno spomnim samo še močnega vonja po dimu, ki je napolnil našo hišo, ko smo se vsi štirje vrnili domov. V večini primerov je bila ura prepozna za tuširanje, kar je bil dovolj dober izgovor za spanje brez tuša. In preoblačenje posteljnine naslednji dan.

Dan potem 

Naslednji dan pa 1. maj, čas za povzetek vsega kar se je dogajalo prejšnji večer – izmenjavo vseh novic med nama s sestro pa tudi s starši: kdo vse je prišel, kaj delajo njegovi otroci, kdo je kupil novo hišo in podobne pomembne informacije. In ob vsem tem – pospravljanje. Odvažanje klopi, pobiranje odpadkov, pomivanje posode, sortiranje krožnikov, ki jih je treba vrniti lastnikom. Vse to je prišlo z nekakšnim občutkom obžalovanja, da je zabave konec za vsaj eno leto. Majhen obliž je bil obisk najbližjih prijateljev, ki so pomagali s pospravljanjem in so veselje podaljšali še za en dan.

Po kar nekaj zaporednih letih smo organizacijo dogodka opustili. Med razlogi za opustitev Jo. P. (vodja protokola in oddelka za komunikacijo, tudi ‘mati’) navaja poostren državni nadzor nad organizacijo tovrstnih dogodkov in odgovornost za varnost udeležencev (birokratizacija) pa tudi težje razrešljive težave: nerganje sosedov nad poteptano travo in nenadzorovano zbiranje odpadkov na velikem kupu, ki je ljudem predstavljal enostaven način, da se znebijo kosovnih odpadkov. Jo. P. dodaja, da je bilo Kresovanje v Brezju “velik dogodek druženja z našimi prijatelji. Ohranjali smo praznovanje 1. maja iz otroštva, mladosti. Dogodek se je tako razširil, da se ni mogel več nadzorovati, zato smo ga opustili – tudi malo škoda”. Na drugi strani Ja. P. (vsebinska zasnova, logistična in organizacijska izvedba dogodka, tudi ‘oče’), ne izraža nostalgije in se dogodka spominja s kratkim ”veliko priprav in pospravljanja.”

Za naju s sestro, takrat osnovnošolki, so bile stvari bolj preproste. Kres je bil največji dogodek leta v naši mali vasi. Priložnost, da se srečaš takorekoč z vsemi, ki jih poznaš. In v pravi nostalgični maniri – tudi malo škoda, da ni več takšnih priložnosti.

Fotografije: družinski arhiv

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja