Nemaraton Alpe

Že dolgo sem imel v načrtu prekolesariti traso maratona Alpe. Sto osemintrideset kilometrov dolga pot je zame kar velika, spoštovanja vredna preizkušnja, ki jo številni izkušeni rekreativni kolesarji odpeljejo za šalo. S pravo kombinacijo kondicije in trme verjetno res ni ovir. Lahko bi se prijavil prav na maraton, ampak mi kolesarjenje v takšnih množicah enostavno ne odgovarja. Rajše imam kolesarjenje z dobrimi prijatelji, tako čisto na lagano.

Kot ponavadi je bil zraven Tomaž. Štartala sva kar pred Qlandijo v Kamniku. Po ravnini sva se odpeljala mimo Cerkelj na Gorenjskem, pot se je ves čas vzpenjala, vendar tako počasi, da si komaj opazil. Sledil je prvi od treh velikih vzponov – prelaz Jezersko. Na Zgornjem Jezerskem sva se ustavila na prvo kavo in kokakolo. Tomaž si kokakolo vedno redči z isto količino vode, kar se mi zdi skrajno nehumano in sem mu to tudi povedal. Prvič sva prečila mejo in na avstrijski strani je bil spust zaradi lepe ovinkaste in strme ceste svojevrsten užitek, dokler me ni razpoka na idealni liniji v predzadnjem ovinku skoraj vrgla s kolesa. Odvila sva proti Pavličevem sedlu, prelazu številka dve. Strmina praktično ni popustila do vrha. Cesta je bila izjemno razgledna in postanki za panoramske fotke in sebke so bili tu neizogibni. Zrak je bil svež in promet redek. Na vrh prelaza je opominjala le žalostna tabla, skrita za rob ceste. Takoj za tem sva zopet prišla nazaj v Slovenijo. Spust s Pavličevega sedla je zahteval večjo previdnost, saj je cesta tam zelo ozka, na kolesarja pa v prenekaterem ovinku pretijo še druge nevarnosti kot naprimer pesek in zasanjani turisti. Še dobro, da mi je Tomaž posodil brezrokavnik, saj bi me po klancu navzdol sicer pošteno zeblo. Sonce se je ves čas pridno skrivalo za oblaki. A se pri takih vzponih oblačno vreme še kako prilega, v nasprotnem primeru bi naju kar pošteno cvrlo. Tudi muh bi bilo bistveno več. Čeprav so se začuda ves čas bolj držale Tomaža kot pa mene. Logarsko dolino sva spustila. Na poti do naslednjega odcepa v Ljubnem pri Savinji sva se v baru Igla ustavila na drugi kavi in razredčeni kokakoli.

Ravno ob pravem času se je prikazalo sonce. Čakal naju je še zadnji vzpon tega dne – prelaz Črnivec. Ker nama je zaloga Frutabel že pošla in je bilo treba napolniti rezervoar, sva si v Gornjem Gradu kameradsko razdelila slastno pico. Tudi tokrat brez vodene kokakole ni šlo. Vzpon ni bil tako strm, pač pa precej dolg in po kilometrini, ki sva jo imela že za sabo, ne tako zelo nedolžen, kot se je zdel. Ampak na koncu mi je le uspelo. A me je mentor malce prehitro pohvalil, saj sem zaradi napora skoraj dobesedno bruhnil čez prelaz. Krajši počitek na vrhu in nekaj tekočine je zadevo omililo in spust proti Kamniku je bil le še formalnost.

Mogoče bi z nekaj treninga lahko zdržal z manj postanki in prišel naokrog hitreje, vendar so zame te pavze za kavo, pico in razredčeno kokakolo tisti pravi čar kolesarjenja. Jaz si ga vzamem na izi in uživam po svoje. Tomaž se strinja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja