Cheryl Strayed: Divja

Kljub temu da se na mojem to-read seznamu knjige o iskanju samega sebe znajdejo redkeje kot paradižnik v moji solati, se je Divja dan pred dopustom, povsem nepričakovano pojavila na vrhu kupa, pripravljenega za poletno branje. Ošvrknila sem prvih nekaj strani in nato še naslednjih ducat in se nenadoma znašla na četrt knjige. Naslednji dan sem obrnila zadnji list in bila prijetno presenečena in to do te mere, da sem jo v knjigoljubski aplikaciji Goodreads ocenila s štirimi od petih možnih točk.

Za gušt je tule nekaj odlomkov:

“Nisem hotela prositi usmiljenja. Ni mi bilo treba. Mama je imela petinštirideset let. Videti je bila dobro. Že precej let je bila vegetarijanka. Namesto da bi po vrtu škropila s pesticidi, je okoli gredic sejala ognjič. Kadar smo bili otroci prehlajeni, smo morali goltati surove stroke česna. Ljudje, kot je moja mama, ne zbolevajo za rakom. Na kliniki Mayo bodo to s preiskavami tudi dokazali in ovrgli mnenje zdravnikov iz Dulutha. O tem sem bila prepričana. Kdo pa so tisti zdravniki v Duluthu? Kaj sploh je Duluth? Duluth! Duluth je zmrzljivo, kmetavzarsko mesto, kjer zdravniki nimajo pojma, o čem blebetajo, in nakladajo petinštiridesetletnim vegetarijanskim nekadilkam, ki uživajo česen in se zdravijo z naravnimi zdravili, da imajo pljučnega raka v poznem stadiju.

Med dolgimi pogovori sem jokala in mu opisovala vse po vrstim on pa je jokal z mano in poskušal zadevo obrniti vsaj malo na bolje, vendar so njegovo besede zvenele prazno. Bilo je skoraj tako, kot da ne bi mogle več prodreti do mene. Kaj on ve o izgubi? Njegovi starši so bili še živi in srečno poročeni. Moja zveza z njim in njegovim veličastno celovitim življenjem je bolečino le še poglabljala. Saj ni bil on kriv. Z njim mi je bilo neznosno, vendar so mi drugi ravno tako presedali. Edini človek, ki sem ga lahko prenašala, pa je bil najbolj neznosen od vseh: moja mama.

Nisem mogla oditi iz Minnesote. Moja družina me je potrebovala. Kdo bo sicer pomagal Leifu, da dokončno odraste? Kdo bo stal Eddieju ob strani v njegovi osamelosti? Kdo bo kuhal večerje za zahvalni dan in nadaljeval naša družinska izročila? Tisto, kar je ostalo od naše družine, mora nekdo obdržati skupaj. In ta nekdo moram biti jaz. Svoji mami dolgujem vsaj to.

Včasih sva se oba spraševala, ali bi se izteklo drugače, če kaj od tega, kar se je zgodilo, ne bi bilo res. Recimo, da moja mama ne bi umrla; bi ga kljub temu varala? Ali če ga jaz ne bi varala, bi me prevaral on? In če se ne bi zgodilo nič od tega – če moja mama ne bi umrla, če nihče ne bi bil nezvest – bi se kljub temu ločevala, ker sva se preprosto premlada poročila? Nisva mogla vedeti, vendar naju je zanimalo.

Lepe reči niso film. Premalo jih je za en sam kolut. Lepe reči so pesmi, komaj kaj daljše od haikuja. Tu je njegova ljubezen do Johnnyja Casha in bratov Everly. Tu so čokoladke, ki jih je prinašal iz službe v trgovini s špecerijo. Tukaj so vse veličastne prestave o tem, kaj je hotel postati, tako golo in bedno hrepenenje, da sem ga čutila in obžalovala celo kot otrok. Tukaj je, ko poje tisto pesem Charlieja Richa Hej, si morda videl najlepše dekle na svetu in pravi, da govori o meni, moji sestri in mami, in da smo me najlepša dekleta na svetu. Vendar je celo to skvarjeno. Tako je govoril samo takrat, ko je hotel mojo mamo spet privabiti nazaj, ko je izjavljal, da bo odslej drugače, ko ji je obljubljal, da ne bo nikoli več počel tistega, kar je počenjal prej.
Vendar je zmeraj spet začel. Bil je lažnivec, šarmer, lomilec src in surovina.

‘Kaže, da je bil vietnamski veteran,’ je vztrajala. ‘Morda ne dobesedno, vendar ima z nekaterimi od teh mož nekaj skupnega. Bil je globoko ranjen. Bil je okvarjen. Ta okvara je okužila njegovo življenje in tudi vas.’

Nisem hotela prikimati. Vse, kar se mi je kdaj zgodilo v življenju, se je strdilo v beton, ki je v trenutku, ko mi je astrologinja povedala, da me je moj oče okužil, držal mojo glavo popolnoma pri miru.

‘Ranjen?’ je bilo vse, kar sem spravila iz sebe.

‘Ja,’ je rekla Pat. ‘In vi ste ranjeni na enakem mestu. To naredijo očetje, če si ne zacelijo ran. Svoje otroke ranijo na istem mestu.’

Ni bilo prav. Bilo je tako neusmiljeno grdo, da sem bila oropane mame. Niti sovražiti je nisem mogla, kakor je treba. Ni mi bilo dano, da bi odrasla, se odtrgala od nje in jo opravljala s svojimi prijateljicami. Nisem je mogla soočiti s stvarmi, ki bi se jih morala po mojem mnenju drugače lotiti. Sicer bi z leti počasi doumela, da se je potrudila po najboljših močeh; spoznala bi, da se je presneto dobro odrezala, in bi jo spet stisnila v objem. Njena smrt je vse to preprečila. Uničila je tudi mene in me spodrezala na vrhuncu moje mladostne domišljavosti. Prisilila me je, da sem v trenutku odrasla in ji odpustila vse materinske napake, hkrati pa me je za zmeraj vklenila v otroštvo; moje življenje se je končalo in hkrati začelo na tisti prezgodnji točki, ko sva se razšli. Bila je moja mati, vendar sem bila brez matere. Ujela me je v zanko, v kateri sem bila povsem sama. Vedno bo prazna posoda, ki je ne bo mogel nihče napolniti. Jaz bom tista, ki jo bo morala polniti, znova in znova.

Naj se jebe, sem nekaj kilometrov momljala v pospešenem maršu, ki ga je podžigal bes, dokler se nisem upehana sesedla na skalo. Ob mojih nogah je gruča majhnih rožic obrobljala skale z bledo rožnatimi cvetki. Podlesek je, sem se spomnila imena, ker mi ga je povedala mama. Enako cvetje je raslo v prsti, na katero sem posula njen pepel. Segla sem k rožici, jo pogladila po cvetni časi in začutila, kako je moja jeza izpuhtela.

Ko sem se dvignila in spet stopila na pot, mami nisem zamerila ničesar več.”

Film, posnet po knjigi, z Reese Witherspoon v glavni vlogi, ki obljublja nekaj dih jemajočih posnetkov Pacifiške gorske poti, že čaka na večerno predvajanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko