Črna gora: morje, hribi in doline

Založeni z burekom in sirnicami smo se, nekoliko otožnih pogledov, hkrati pa v nestrpnem pričakovanju nadaljnjih dogodivščin, iz Sarajeva odpravili že pred osmo zjutraj. Na poti smo se ustavili v kraju Tjentište v dolini Sutjeske, kjer stoji mogočen, po okoliških hribih oblikovan spomenik, posvečen žrtvam slavne zgodovinske bitke, nato pa se vrnili na glavno cesto, ki je kmalu postajala vedno bolj ozka, ovinkasta, mestoma pa tudi precej luknjasta. Hiš in naselij je bilo vse manj, česar pa ne morem trditi za živali: srečevali smo črede ovac, tu in tam kakšno kravo in vaškega psa, na nekem ovinku pa se je mimo nas sprehodil celo zajeten pujs. Pri Šćepan Polju, tam, kjer se reki Tara in Piva združita v Drino, smo ob dveh popoldan prečkali črnogorsko mejo.

Vzdolž kanjona reke Pive do Nikšića

Po ozki cesti ozkega kanjona, posejanega z nebrojem naravnih in umetnih tunelov, temnih kot noč in mokrih od vlage, smo vzdolž smaragdno zelene reke Pive nadaljevali pot proti osrčju Črne gore in že po prvih nekaj kilometrih (in neprestanih oh-ih in ah-ih za vsakim naslednjim ovinkom) mi je bilo jasno, da se bom zaljubila v to zeleno deželo. Ustavili smo se na jezu Mratinje, enem najvišjih v Evropi, vklesanim med strmi skalnati pobočji kanjona, nekaj kilometrov zatem pa še ob zelenem Pivskem jezeru, drugim največjim v Črni gori, z vseh strani obdanim s hribi. Samostan iz 16. stoletja (z njim pa tudi bližnja vasica), ki je nekoč stal na mestu, kjer danes leži jezero, je bil med gradnjo jezu razstavljen in prenesen na hrib nad jezerom, kjer so ga ponovno sestavili.

Zapustili smo smaragdno reko in zavili proti hribom. V daljavi so se pred nami začeli odpirati zasneženi vrhovi Durmitorja, temno zeleni gozd pa je počasi prešel v svetle pašnike, posejane s skalami in redkimi hišami. V moj spomin se je za vedno vtisnila vas Bajevo Polje, tiho umeščena v divjo in golo pokrajino prostrane planine, z dveh strani obdane z mogočnim gorovjem.

Pot nas je nato z visokih hribov peljala skozi zaspano mesto Nikšič, po številu prebivalcev drugo največje mesto v državi, v katerem so prevladovale nizke stavbe in urejeni parki. Ustavili smo se pri spomeniku padlim borcem iz druge svetovne vojne na robu mesta, ki danes bolj ko ne služi kot mesto, kjer se druži mladina in klepetajo sprehajalci psov.

Od samostana v skali v Podgorico

Preden smo istega dne prispeli v Podgorico, smo se (z avtom, medtem ko se verniki po strmih stopnicah in poteh, ki prečijo ostre serpentine z vrtoglavimi prepadi odpravijo peš, načeloma bosonogi) povzpeli do snežno belega samostana Ostrog iz 17. stoletja, najslavnejšega samostana srbske ortodoksne cerkve, sezidanega v skalo. Ploščad pred samostanom je bila prekrita z odejami in ležišči, saj se je le nekaj dni pred našim prihodom tu odvijalo največje slavje v letu – praznovanje obletnice smrti ustanovitelja samostana, sv. Vasilija Ostroškega. Povzpeli smo se na vrh cerkvice (vstopnine ni bilo), tesno vzidane v skalo, od koder se je odprl krasen pogled na dolino pod nami, v daljavi pa je bilo že mogoče razločiti ravnino, na kateri leži Podgorica.

Prave predstave o Podgorici si, dokler nismo prispeli do roba mesta, v resnici nisem znala ustvariti. Zdaj, ko smo se peljali skozi predmestja z nizkimi hišami, ki so počasi prehajale v vse višje in vse novejše stanovanjske komplekse, zastekljene stolpnice in nakupovalne centre, pa se je pred menoj počasi zarisovala podoba modernega, hitro rastočega mesta na prostrani ravnini pod vzpetino, imenovano Gorica.

Tudi hotel Crnogorska kuća, v katerem smo prenočevali, je bil zgrajen pred kratkim, v spalnem naselju, kjer je stal, obdan s sličnimi gradnjami, pa je prej kot na hotelsko zgradbo spominjal na obmorsko apartmajsko hišo. Povsem drugače je bila urejena restavracija v pritličju hiše, ki je s svojimi kamnitimi stenami in temnimi lesenimi tramovi (ter mizo, prekrito s papirji in ključi hotelskih sob, ki je služila kot recepcija) dajala vtis stare, z zgodovino prežete gostilne. Ki to, jasno, ni.

Pravzaprav je Podgorica na prvi pogled prav hecno mesto, polno različnih arhitekturnih stilov in zgradb z – vsaj tako se je zdelo – napol dokončano okolico. Tako se, naprimer, za Hramom Hristovog Vaskrsenja, pravoslavno cerkvijo z največjim zvonom na Balkanu, staro komaj nekaj let, nahaja divje parkirišče z lunaparkom, ploščad pred vhodom v svetišče pa je prekrita z zelenim, travi podobnim tepihom. Morda je vse skupaj le začasno, sem pomislila, konec koncev gre za novo zgradbo in njena okolica še čaka na dokončno ureditev. Morda pa tudi ne. Po drugi strani je na širokih bulvarjih v novejšem delu mesta radodarno oddeljeno mesto kolesarjem, rdeče pobarvane kolesarske steze z rdeče pobarvanimi stebri na križiščih, na katere je ob čakanju na zeleno mogoče luč nasloniti nogo (ne, to ni stereotipen črnogorski vic), pa so bolje urejene od ljubljanskih. Ko se je stemnilo, je bilo na ulicah, v kavarnah, barih in restavracijah – takšen je bil občutek – celo mesto, vključno z mamicami in dojenčki v vozičkih, trgovine, in butiki pa so bili odprti tudi do desete zvečer.

Preden smo naslednjega dne (potem, ko nas je na je na hotelskem hodniku pozdravila koza in smo se pri zajtrku najedli priganic1 in prženic2) sklenili krog po mestu – se s Trga republike sprehodili do mestnega muzeja, kjer smo si (tudi tokrat brez vstopnine) ogledali zgodovino Podgorice, jo skozi dva zelena parka z visokim drevjem mahnili do Starega mostu na reki Ribnici ter Sahat kule v starem mestnem jedru, zatem pa do Milenijskega mostu čez reko Moračo in Njegoševega kipa pred Univerzo – mi je mesto z vsemi svojimi dišečimi pekarnami in uličnimi prodajalnami hitre hrane, kladionicami na vsakem vogalu, črno-belimi osmrtnicami na vogalnih drevesih in lokalci, ki so posedali na vsakem malo nižjem obzidju, že zdavnaj priraslo k srcu.

Popoldan istega dne smo se odpeljali do v ravna podgoriška tla izdolbljenega kanjona reke Cijevne in njenih modro-belih slapov, ki so, kakopak, dobili ime po tistih najslavnejših, Niagarskih, le da je bilo te, črnogorske, mogoče opazovati z vrha, padec v globoko, razpenjeno vodo pa verjetno ne bi bil nič manj sapo jemajoč kot pri tistih čez lužo. Pot smo potegnili še do Skadarskega jezera, največjega jezera v Črni gori, ki se zajeda in obliva številne okoliške griče in je Mateja spominjal na pokrajino vietnamskega zaliva Halong. Popoldanski izlet z avtomobilom smo zaključili pod stolpom na Dajbabski gori nad Podgorico, s katere smo opazovali mesto in njegovo raznoliko arhitekturo. To je bil naš zadnji večer v osrednjem delu države, naslednji dan nas je čakala (turistično zahtevna) pot do črnogorske obale.

Čez Lovčen do Jadrana

Založeni z Eurocrem čokoladicami, Plazma keksi in napolitankami iz bližnjega marketa in nenormalno velikimi “kifeljčki” iz sosednje, štiriindvajset ur na dan odprte pekarne, smo se naslednjega jutra odpravili proti Cetinju. Cetinje, nekdanja prestolnica Črne gore, je majhno, med hribe zbasano mesto s številnimi muzeji, galerijami in ministrstvi, nekdanjimi zgradbami veleposlaništev, ki si ena za drugo sledijo ob tlakovani, pešcem namenjeni ulici z lipovim in kostanjevim drevoredom. Pravzaprav bi ulice brez dreves v Cetinju lahko preštela na prste ene roke. Sprehodili smo se do samostana, ki leži na robu enega od mestnih parkov in v katerem počiva Petar Petrović Njegoš, največji črnogorski pesnik in nekdanji vladika, cerkveni in posvetni vladar. Zatem smo se z Njegošem srečali še enkrat in sicer ob našem naslednjem postanku v mavzoleju na Jezerskem vrhu, najvišji točki narodnega parka Lovćen, za vstop v katerega smo prvič v Črni gori plačali vstopnino. Mavzolej, ki se razteza po grebenu Jezerskega vrha, je po sesutju nekdanje kapele (in Njegoševe grobnice) med prvo svetovno vojno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dala postaviti takratna črnogorska vlada, zasnoval pa ga je – vključno z 28-tonskim kipom Njegoša iz črnega marmorja in štiristo enainšestdesetimi stopnicami, ki se (delno skozi tunel) vzpenjajo do vrha – kipar Ivan Meštrović3. Z Lovćena se je v daljavi že odpiral razgled proti naslednji destinaciji na našem do zadnje minute zapolnjenem dnevnem urniku – Kotorskemu zalivu.

Skalovje, nizko grmičevje in gole vrhove je zamenjalo gostejše rastje, mi pa smo se po ovinkasti cesti vedno bolj bližali morju. Kotor, kamnito mestece znotraj kamnitega obzidja, eden od najbolj opevanih biserov Črne gore, je bil temu primerno turistično oblegan, k čemur je po vsej verjetnosti pripomogla ogromna križarka, zasidrana tik pred mestnimi vrati. Sprehodili smo se po tlakovanih ulicah, izpod dežnika ene od kavarn opazovali ameriške turiste v kaki kratkih hlačah in belih nogavicah, na tržnici pred obzidjem kupili datlje, nato pa jo, tik preden se je ulilo, pobrisali proti Budvi.

Hotel pri hotelu, visoke stolpnice, novogradnje in Slovenska plaža niso bili preveč po našem okusu, zato smo se tudi tokrat odpravili raziskovat stari del mesta. A tu, na obali, polni turistov, je redko kaj zastonj, še najmanj pa lepo ohranjeno mestno obzidje s pogledom na mesto na eni in od nevihte razburkano Jadransko morje na drugi strani. Razmerje med nevstopninami na celinskem delu države in vstopninami na obali se je zdaj kaj hitro izenačilo.

Zatem smo skočili še do otočka Sv. Štefan oz. natannčeneje le do zajetnega varnostnika, ki je mrko stražil prehod na strogo varovani otok, namenjen le tistim najbolj izbranim z dovolj globokimi žepi. Ker pa je nad odprtim morjem v daljavi divjala nevihta in ustvarjala popolno kuliso za slikanje drugega največjega črnogorskega bisera na Jadranu, smo se zadovoljili tudi s tem. Saj je grozdje tako ali tako preveč kislo, je rekla lisica.

Vrnili smo se v Budvo in nadaljevali proti severu. Malo za mestom Tivat smo se znašli na najožji točki Kotorskega zaliva, ki smo ga (vožnja je vsega skupaj trajala le dobrih pet minut) prečkali s trajektom, kmalu zatem pa prispeli v Herceg Novi, zadnje črnogorsko mestu na našem potovanju, ki se ga med angleško govorečimi zaradi velikega števila stopnic do utrdbe nad morjem drži vzdevek the city of 100.000 steps, “mesto stotisočih stopnic”. Promenada Šetalište Pet Danica, ki se vije ob obali in ki je poleti zaradi množic turistov le težko prehodna, je bila na ta deževni večer prav prijetno prazna. Prenočevali smo ob morju, v stavbi nekdanje železniške postaje, preurejeni v hip hotel Aurora s še bolj hip kavarno in restavracijo v pritličnem delu. Naslednjega dne smo se zbudili čisto po filmsko: ob bučanju valov, škrebljanju dežja po strehi in praskanjem velikanske palme po okenskem steklu, po obilnem zajtrku in klepetu s šarmantnim komšijo (ki nam je, med drugim, pojasnil, da ima Herceg Novi sicer povprečno 200 sončnih dni v letu) in hišnim psičkom – najdenčkom Stankom – pa smo že nabirali kilometre proti hrvaški meji. A več o tem drugič…

Fotke: http://www.perkophotography.com/

1 Jed iz vode, moke, soli in kvasa, ocvrta v olju.
2 Pohane šnite.
3 Ivan Meštrović, znani hrvaški kipar in arhitekt in avtor številnih del na ozemlju nekdanje Jugoslavije, med drugim tudi kipa Pobednik na beograjskem Kalemegdanu in spomenika Neznanemu junaku na Avali nad Beogradom.

4 komentarjev na “Črna gora: morje, hribi in doline”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko