vselepoinprav.si

Ko sva večer poprej čez prelaz Tre Croci in mimo jezera Misurina vozila do vznožja najslavnejšega dolomitskega trojčka, sva iz ovinka v ovinek postajala vse bolj skeptična, da je bila odločitev prava, saj so se na vremensko zelo obetaven vikend v isto smer valile trume avtodomov in ostalih izletnikov s podobno idejo: prespati čim bližje izhodišču za pohod okrog Tre Cime. A so bile skrbi kmalu odveč: na prostornem makadamu smo se prav lepo porazgubili, uspelo nama je celo najti kotiček na robu travnika, ki sva ga imela povsem zase.

Rifugio Auronzo: zajtrk z razgledom

Spat sva se odpravila takoj po sončnem zahodu in vstala zgodaj, čeprav še zdaleč ne med prvimi. V spalki je bilo tako prijetno toplo, da naju je prehitela celo skupina, ki jo je do koče pripeljal prvi jutranji avtobus. Med energijsko nabitim zajtrkom sva občudovala našpičene vrhove, ki so se kopali v jutranjem soncu – razgled, ki ga ne prekaša noben morski. Začenši pri koči Auronzo sva se okrog sedme končno podala na pot. Prehitevala sva izletnike v natikačih in turiste v raztrganih kavbojkah in upala, da se bo njihov sprehod zaključil pri koči Lavaredo, čeprav je bilo čisto mogoče, da je kateri od teh pogumnežev pot tudi nadaljeval.

Rifugio Lavaredo: konec turistične avtoceste

Pri koči Lavaredo je večina pohodnikov odvila v hrib, na krožno pot proti sedlu Lavaredo, ki vrhove Tre Cime in Monte Paterno deli na dvoje. S sedla se prvič odpre pogled na bolj fotogenično severno stran slavne trojice, pot pa nato po melišču pelje naprej do koče Locatelli, razgledne točke z najlepšim razgledom na odsekane bele stene. Midva sva se odločila za daljšo turo, ki vodi tudi okrog sosednjega Monte Paterno, zato sva pri koči Lavaredo nadaljevala naravnost in za seboj pustila kačo ljudi, ki se je počasi vzpenjala na sedlo.

Pot se je mimo manjšega jezerca najprej nekoliko spustila, nato pa ob vznožju strmih sten na eni in prostranih zelenih pašnikov na drugi strani vodila do manjše ledeniške doline, kjer sta naju pričakali dve presenečenji.

Jezero Cengia in sedlo Pian di Cengia: v kraljestvu svizcev

Ko sta le nekaj metrov pred nama čez pot stekla dva igriva svizca, se nama je zdelo, da imava izjemno srečo. Ko sva le malo za tem pred seboj zagledala prvo presenečenje – turkizno zeleno ledeniško jezerce Cengia, pa nama je postalo jasno tudi, da rezki kriki ne prihajajo od ptic, temveč od več deset parov svizcev, ki so se podili po skalah okrog naju. Kljub velikem številu jih je bilo zaradi njihove okretnosti in neštetih lukenj v tleh, kamor so se ves čas skrivali, praktično nemogoče ujeti v fotoaparat.

Jezero sva obšla po levi strani, se po melišču v nekaj cikcakastih ovinkih povzpela na prostrano planino in še zadnjič vrgla pogled na zdaj že čisto majhno ledeniško jezerce v dolini. Ko sva dosegla sedlo Pian di Cengia, sva dokočno zapustila južna pobočja Monte Paterna. Bila sva nekje na polovici poti.

Rifugio Locatelli: po melišču in mimo gorskih jezer do najslavnejšega razgleda v Dolomitih

Steza se je s sedla najprej strmo spustila, nato pa zavila na severno pobočje hriba. Že na začetku poti, ki se vila daleč naprej po belem melišču, sva zagledala Laghi dei Piani, prvo od dveh jezer čudovite temno zelene barve. Ura se je bližala enajsti in med razbeljenimi skalami je postajalo vse bolj vroče. Ko je pri drugem jezeru steza spet zavila navkreber, je Mr. P. pripomnil, da se trenutno bolj kot razgleda, ki naju je čakal za ovinkom, veseli italijanske pašte in kozarca hladne kokakole.

Ko sva dosegla kočo Locatelli in se je pred nama odprl veličasten razgled na Tre Cime, na levi pa na špičasti Monte Paterno, je bil poplačan ves napor. Seveda sva se najprej okrepčala z makaroni in kaloričnimi napitki, nato pa se parkirala na plato pred kočo in nekaj časa samo strmela v stene, ki so se dvigale pred nama. S sedla se je proti koči vila nova kača pohodnikov in prešinilo me je, da sploh ne vedo, kaj so zamudili, ker so ubrali krajšo pot.

Na tem mestu bi jo lahko mahnila čez sedlo in se mimo koče Lavaredo vrnila k izhodišču, a sva ostala pri prvotnem načrtu: krog bova sklenila v celoti.

Sedlo Col de Mezzo: zadnji višinski metri

Spet sva se spustila v dolino in tam prečila manjši pašnik, nato pa se ob vznožju mogočne trojice, po najbolj strmi poti na tem pohodu, povzpela najprej do koče Langalm, pri kateri je ležalo manjše jezerce (in v njem odsev bližnjih vrhov), zatem pa na sedlo Col de Mezzo. Nekje na polovici med obema sva se še zadnjič ozrla proti severni steni gorovja, zaradi katerega sva prišla v Dolomite, ter proti koči Lavaredo, ki je zdaj, vsa majhna in osamljena, čepela na drugi strani doline.

Do avta zdaj ni bilo več daleč in po šestnajstih kilometrih in dobrih štirih urah hoje sva bila vesela nepospravljenih spalnih vreč v prtljažniku. Za razliko od kakšnga drugega pohoda, sem rekla Mr. P.-ju, bi sem z veseljem prišla še kdaj. Mogoče v jeseni. In mogoče bi za hec ubrala nasprotno smer.

Popoldan v Dolomitih: Cinque Torri in vzpon na Nuvolau
V Dolomite za  en dan: Croda da Lago in jezero Federa
V Dolomite z motorjem
Počitnice v Dolomitih
Dolomiti