Dalmacija: lepša od bajke

Potepanju po Sarajevu in njegovi okolici, križarjenju po osupljivo lepi Črni gori in kratkim vmesnim ekskurzijam je sledil zaključni dvodnevni postanek na dalmatinski obali. Kljub temu da sem v Dalmaciji preživela kar nekaj poletij, v Dubrovniku in Trogirju še nisem bila. Prvi me ni pretirano navdušil, drugi povsem. Split, mesto, v katerega bi se kljub nenehnem hektično-evforičnem vzdušju, tako v pristanišču kot na rivieri (ali morda ravno zaradi tega), lahko vračala vedno znova, smo tokrat zaobšli.

Dubrovnik smo ugledali že od daleč, z Jadranske magistrale visoko nad mestom. Da pa bo tako zelo obljuden, nam je postalo jasno šele, ko smo se skozi kamnita mestna vrata prerivali na drugo stran slavnega obzidja. Vsled fizične oslabelosti polovice ekipe smo se odpovedali sprehajanju po mestnem obzidju – isto morje smo konec koncev pred slabimi štiriindvajsetimi urami zrli s tistega v Budvi (vstopnina nanj pa je bila v primerjavi z dubrovniško pravi drobiž, čeprav se nam je takrat zdelo drugače), opustili pa smo tudi misel na vožnjo z vzpenjačo na hrib Srđ nad mestom. Namesto tega smo se za kratek čas izgubili v labirintu ozkih, kamnitih in – temu ne gre oporekati – čudovitih mestnih ulic, nato pa spili čaj v eni bolj nobel kavarn (to smo ugotovili šele naknadno oz. takoj ko je uglajeni natakar prinesel račun) znotraj obzidja.

Kmalu zatem smo še zadnjič prečkali Bosno in Hercegovino, v delti Neretve nakupili mandarin in jo čez Ploće (a ne na Hvar) in mimo Splita mahnili proti Trogirju, naši zadnji postojanki.

Potem ko smo se pozno popoldan namestili v simpatičnem družinskem hotelu na obali otoka Čiovo, smo imeli še ravno dovolj moči, da smo se čez prepolni Čiovski most sprehodili do mesta in si v eni od ozkih uličic privoščili okusno mediteransko večerjo.

Močan veter je ponoči razpihal dežne oblake, zato smo se zjutraj zbudili v hudo kičast sončni dan z nesramno idealnimi temperaturami. Tik ob obali, v svetlem paviljonu z dolgimi belimi zavesami, ki so prav po filmsko plapolale v vetru, nam je izjemno prijazna lastnica postregla zajtrk s petimi zvezdicami in od vsega ugodja mi je bilo postajalo že malo nerodno. Polni energije (in tablet proti prehladu) smo jo čez tokrat še bolj natrpan most spet mahnili v stari del Trogirja. S stolpa benečanske trdnjave Kamerlengo smo opazovali male križarke, privezane ena na drugo, ki so natovarjale in raztovarjale potnike, prtljago, enormne zaloge hrane in pijače in na desetine identičnih koles, verjetno namenjenih raziskovanju otokov. Nato smo v Borovem – priznam, izložbo sem si ogledovala že večer pred tem – v zameno za dva para Startasic, ki so se čisto pred kratkim znašle v slavnem “vožu”*, pustili poslednje kune.

Trogir smo zapustili malo pred poldnevom: pihal je le še rahel vetrič, ozračje se je segrelo na prijetnih dvaindvajset stopinj Celzija in zdelo se mi je, da se enotedensko potovanje po Balkanu šele začenja… a smo se dobre štiri ure zatem že bližali Ljubljani.

Fotke: http://www.perkophotography.com/

* Medtem ko sva z Matejo poizkušali sandale, supergice in še kaj, nama je prisrčna prodajalka iz izložbe ponosno prinesla pokazat uokvirjeno sliko famoznih roza Startasic, iztrgano iz modne revije Vogue.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja